“Kitajci so imeli z nekim sosednjim kraljem vojsko. Ravno takrat pa je hodil božji sin po svetu, in ko so slišali, da čudeže dela, šli so ga prosit, naj bi on mir poslal njim in njih sosedom. Bog je pa zapovedal svojim apostolom in učencem pesek potresti okoli dežele, in glej! kakor so pesek potrošali, tako hitro je rastel visok in debel zid, in živa duša ni mogla več v Kino. Njih kralj se imenuje zató „zazidani kralj“, ker ga je sam Bog zazidal.”

J. Fonovski, Narodno blago s Tolminskega, Kres 1882, str. 577

Predsednikova knjiga Misli o življenju in zavedanju je doživela prevod v kitajščino. Sodeč po skopih informacijah, ki sem jih danes prebral v sobotnem Dnevniku, stavim svojo sinološko diplomo, da knjiga ni izšla na “celini” (L.R. Kitajska). Po vsej verjetnosti je bila knjiga izdana na Tajvanu, kjer je eden od centrov sekte Falun Gong in verjetno še kake podobne skupnosti, katerim prav godi, da predsednik neke (evropske) države zagovarja njim tako sorodne misli. Slednje pa prav gotovo gre močno v nos kitajski Partijski oblasti.

Prav zanimivo bi bilo knjigo dobiti v roke, čeprav stavim vsaj kazalo in uvod moje zgoraj omenjene diplome, da je bila knjiga prevedena v kitajščino iz angleškega prevoda in ne iz slovenskega originala. Pa je zamujena še ena možnost za ustvarjenje svetle(jše) sinološke prihodnosti.

Dnevnikov članek

Video konferenca med gledalci v Taipeju, Drnovškom v Ljubljani in najvišjo mojstrico Ching Hai v Los Angelesu.

Že kar nekaj časa sem se odpravljal tja, čeprav ni tako daleč, kot se morda sliši. Nekega sončnega popoldneva, pred slabim letom, pa je misel le dozorela.

Sedel sem v avto, ter se odpeljal od doma. Da bi malo povečal občutek avanture sem jo ubral kar čez zasnežene prelaze Trnovske planote, saj navsezadnje tamkaj čez vodi najkrajša pot iz Tolmina do Kitajske.

(več …)

Danes sem malo brskal po stari spletni strani društva Yuan in med drugim našel fotografije iz čajanke, ki jo je društvo Yuan organiziralo v graščini v Polhovem gradcu.

Malo so se mi pocedile sline, saj je tako elegantno pripravljen čaj res užitek, ko v miru sedeš z prijatelji za mizo, ter ure in ure srebaš čaj.

(več …)

V zadnjih dneh minulega leta, pravzaprav je bil to kar zadnji dan, sem se, iz razlogov, ki jih tukajle ne bi razlagal, odpravil v trgovino kupit steklenico Heineken piva. Ponavadi pijem Laško, kot se za vsakega podeželjana, ki da kaj nase spodobi. Tokratna posebna priložnost pa je narekovala posebno pivo.
Šel sem torej v trgovino, do pred kratkim največjo v kraju, in stopil do polic z pivom. Pivu so v trgovini namenili celotno stalažo dolgo kakih 6 metrov. Police so se šibile pod težo steklenic in pločevink, vendar je podrobnejši pogled prinesel razočaranje. Na policah je bilo mogoče najt le Union in Laško.
V glavi se mi je odvrtel pogost prizor iz kitajskih veleblagovnic, kjer potrošniško izobilje pogosto nakazujejo z polnimi policami enakih izdelkov. Spomnim se mojega iskanja reflektorske žarnice v Shanghaiu. Pretaknil sem vse mogoče trgovine in med drugim obiskal tudi ogromen center B&Q, v katerem je bilo (po navedbi centra samega) mogoče najti okoli 500 različnih vrst luči. Pogled na kakih 10 metrov dolgo stalažo polno žarnic mi je zarisal nasmešek na usta, ki pa je žal kmalu izplahnel.
Stalaža je bila napolnjena nekako takole. Polovica je bila zapolnjena z varčnimi žarnicami, druga polovica pa z navadnimi – nitnimi – žarnicami. Ta druga polovica je zgledala nekako takole: prvi dolžinski meter stalaže je bil napolnjen s povsem enakimi 40W žarnicami, drugi meter z 60W žarnicami in tretji z 100W žarnicami. Preostala dva dolžinska metra sta bila namenjena dvema vrstama žarnic z manjšim navojem in različno močjo.
Kitajska in Slovenija sta si v nekaterih stvareh prav nerodno podobni. Nerodno predvsem zato, ker sta si podobni v stvareh, ki ne eni ne drugi strani nista v čast.