Vsako leto se okoli 4. junija po vsem svetu spominjamo dogodkov in nasilja Kitajske oblasti nad demonstranti, ki so takrat še vztrajali na pekinških ulicah in zasedali trg pred Veliko palačo ljudstva.
Vsa ta leta pa ne pomnim, da bi se kdaj spomnili poguma tistih prvih protestnikov, okoli 1000 študentov Pekinške univerze, ki so 18. aprila odkorakali proti trgu Tiananmen.
Študentje so vladi zamerili, da je dopustila naraščanje razlik meddelavci in vodilnimi kadri, med ljudstvom in uradniki, zamerili so ji naraščajočo inflacijo in razpaslo korupcijo, ki je segala v najvišje Partijske in vladne vrste.
Morda največja študentska zamera vladi pa je bila ta, da noče z nikomer deliti oblasti. Po reformah, ki so vedno bolj kazale na razvoj v smeri demokratizacije in kapitalizacije kitajske družbe in ekonomije, so intelektualci upravičeno pričakovali, da bo vlada v duhu svojih reform dopustila intelektualcem več politične moči. Študentje in intelektualci so bili v primerjavi z delavci v privilegiranem položaju. Vendar pa v primerjavi z birokratskim slojem, le ti niso imeli politične moči in s tem niso bili zadovoljni.
Pekinški študentje so načrtovali proteste že za 15. april, vendar so pod pritiskom oblasti odstopili od teh načrtov. Tega dne pa je za posledicami srčne kapi umrl Hu Yaobang, zagovornik ekonomskih in političnih reform, ki je bil pred leti odstavljen z mesta generalnega sekretarja Partije, ker se je neuspešno ukvarjal z javnim aktivizmom in kritiko Partije, izraženo na študentskih protestih leta 1986.
Na trg Tiananmen so se tega dne začeli zgrinjati tisoči, ki so hoteli izraziti svojo žalost ob smrti priljubljenega politika. Študentje, ki so opustili svoje načrte za protest, so v tem videli veliko priložnost in 18. aprila protestno odkorakali pred Veliko palačo ljudstva, sedež Kitajske politične oblasti, od koder so jih pregnali tistega usodnega 4. junija 1989.