V zadnjih dneh minulega leta, pravzaprav je bil to kar zadnji dan, sem se, iz razlogov, ki jih tukajle ne bi razlagal, odpravil v trgovino kupit steklenico Heineken piva. Ponavadi pijem Laško, kot se za vsakega podeželjana, ki da kaj nase spodobi. Tokratna posebna priložnost pa je narekovala posebno pivo.
Šel sem torej v trgovino, do pred kratkim največjo v kraju, in stopil do polic z pivom. Pivu so v trgovini namenili celotno stalažo dolgo kakih 6 metrov. Police so se šibile pod težo steklenic in pločevink, vendar je podrobnejši pogled prinesel razočaranje. Na policah je bilo mogoče najt le Union in Laško.
V glavi se mi je odvrtel pogost prizor iz kitajskih veleblagovnic, kjer potrošniško izobilje pogosto nakazujejo z polnimi policami enakih izdelkov. Spomnim se mojega iskanja reflektorske žarnice v Shanghaiu. Pretaknil sem vse mogoče trgovine in med drugim obiskal tudi ogromen center B&Q, v katerem je bilo (po navedbi centra samega) mogoče najti okoli 500 različnih vrst luči. Pogled na kakih 10 metrov dolgo stalažo polno žarnic mi je zarisal nasmešek na usta, ki pa je žal kmalu izplahnel.
Stalaža je bila napolnjena nekako takole. Polovica je bila zapolnjena z varčnimi žarnicami, druga polovica pa z navadnimi – nitnimi – žarnicami. Ta druga polovica je zgledala nekako takole: prvi dolžinski meter stalaže je bil napolnjen s povsem enakimi 40W žarnicami, drugi meter z 60W žarnicami in tretji z 100W žarnicami. Preostala dva dolžinska metra sta bila namenjena dvema vrstama žarnic z manjšim navojem in različno močjo.
Kitajska in Slovenija sta si v nekaterih stvareh prav nerodno podobni. Nerodno predvsem zato, ker sta si podobni v stvareh, ki ne eni ne drugi strani nista v čast.

Ta zapis je bil objavljen 10.3.2006 ob 23:35 in je razvrščen v sledeče kategorije: kitajski preblisk, podeželje, Slovenija. Pričujoči blog je upokojen.