Arhiv za Maj, 2008

Kitajski promet

Torek, 20. Maj 2008

Da omilim vaše začudenje in strah, naj najprej povem, da iz avtomobila niti ne zgleda tako hudo. Hitrosti so majhne in vedno imaš občutek, da lahko voznik v trenutku ustavi. Vsi pazijo na vse okoli sebe, ter hkrati skušajo čim prej peljati skozi križišče, so pri tem zelo kreativni in se ne ozirajo kaj prida na prometna pravila. Drži le to, da se ne smeš nikamor zaleteti oz. nikogar povoziti.

Osnovna razlika med prometom pri nas in na Kitajskem ta, da lahko pri nas (zakonsko) pričakujemo in se zanašamo na to, da promet poteka po določenih pravilih, medtem ko na Kitajskem promet poteka po pravilu “pazi na vse okoli sebe”. To med drugim pomeni tudi, da lahko v centru Šanghaja prečkaš cesto ne da bi pogledal levo, še manj pa desno.

Kitajski voznik bi pri nas naredil manj nesreč in z manjšimi posledicami, kot bi jih slovenski voznik naredil na Kitajskem. Zagotovo bi tudi povzročil neprimerno več jeze in razburjenja med slovenskimi vozniki, kot Slovenec na Kitajskih ulicah.

Kaj pa Tibet?

Petek, 16. Maj 2008
Overview of the town and monastery Slika iz Wikipedije

Danes sta se mi končno javila prijatelja, ki pravkar potujeta po Kitajski. Ker sta bila po prvotnem načrtu namenjena v bližino krajev, kjer je treslo najhuje, me je že pošteno skrbelo. Streslo ju je v Xianu, starodavnem mestu, domu čet glinenih vojščakov, ki je od epicentra oddaljen 500 kilometrov. Po šprintu iz hotela, sta preostanek dneva, zaradi popotresnih sunkov, preživela v parku.

Naslednja postaja njunega spremenjenega potovanja je tako postalo čudovito mestece Xiahe , ob katerem stoji Labrang samostan – največji in najpomembnejši tibetanski samostan izven ozemlja avtonomne pokrajine Tibet. Največja turistična atrakcija tega področja pa jima ni bila usojena. Že po nekaj minutah so ju začeli preganjati policaji in ju nagnali nazaj v dolino. Ker eden od njiju zna kitajsko jima je uspelo izboriti brzinski ogled samostana in par hitrih fotografij.

Xiahe leži na severo-vzhodu Tibetanske planote, na robu območja, ki ga je pred okupacijo zavzemal Tibet. Od Lhase, ki je bila med protesti deležna največ medijske pozornosti, je oddaljen 1200 kilometrov, od meje današnjega Tibeta pa približno 600. Ta področja so bila, vsaj ko sem tam naokoli taval sam, veliko bolj sproščena od krajev znotraj meja današnjega Tibeta. Ker ležijo v provincah z "nezvenečimi" imeni jih Tibeta željni turisti povečini zanemarjajo in morda je prav zato nanje nekoliko "pozabila" tudi težka vladna roka.

Tujci so sedaj v teh krajih nezaželjeni, saj je tudi tukaj prišlo do obširnih protestov, ki so zahtevali več deset življenj in prej odprto in sproščeno območje se šibi pod težo policijske in vojaške prisotnosti.

Potres je resda prizadejal predvsem Kitajce, čeprav je stresel tudi marsikatero tibetansko hišo. Tibetancem pa je prizadejal ogromno "kolateralno" škodo, saj je odvrnil pozornost svetovne javnosti od njihovega boja za kulturno neodvisno in svobodno življenje.

Potres(i) na Kitajskem

Torek, 13. Maj 2008

V nekaj minutah po potresu so se na medmrežju pojavila prva sporočila. Najprej je “oživel” Twitter, sledili so zemljevidi z označenim epicentrom, objavljene so bile prve fotografije in videi. Kitajska vlada je na območje že poslala 50.000 vojakov. Tik pred objavo so našteli že 12.000 žrtev.

V kitajski tradicij velja, da slab dogodek ne pride sam in da naravne katastrofe napovedujejo družbene spremembe. Cesarju namreč “nebeški mandat” za vladanje Kitajski podeli Nebo in takšnele katastrofe so bile od vedno znak, da je Nebo svoj mandat preklicalo. Veliko kitajskih dinastij se je končalo v letih poplav, potresov in drugih naravnih katastrof.

Zadnje tako katastrofalno leto, ki predstavlja eno najpomembnejših prelomnic v polpretekli kitajski zgodovini, je bilo leto 1976. Januarja je najprej umrl med ljudstvom zelo priljubljeni politik Zhou EnLai. V spomin na njegovo smrt so aprila na trgu Tiananmen izbruhnile demonstracije, ki jih je oblast krvavo zadušila in izkoristila za politične čistke. Junija je mesto Tangshan prizadel katastrofalni protest 8.2 stopnje po Richterjevi lestvici kateremu je čez 16 ur sledil popotresni sunek 7.8 stopnje. Potresa sta povzročila smrt 250.000 ljudi. Le dva meseca za tem je umrl Mao Zedong.

Letošnje leto se za kitajsko oblast ni začelo nič kaj bolj obetavno. Protesti v Tibetu so po vsem svetu sprožili gnev pristašev Tibetancev in človekovih pravic. Nedavni potres je stresel eno najbolj gosto naseljenih kitajskih provinc. Le ugibamo lahko, kaj bo prišlo na plano, ko bo Kitajska pod “olimpijskim” drobnogledom svetovnih medijev in javnosti. Še večjo neznanko pa predstavlja čas po olimpijskih igrah, ko bo kitajska vlada ostala brez nacionalističnega “olimpijskega korenčka” in bo skupaj s svojim ljudstvom soočena z nič kaj prijetno realnostjo.

Pred 19 leti na trgu Tiananmen

Torek, 13. Maj 2008

V času, ko v Sloveniji potekata dve gladovni stavki, ki skušata slovenski državni aparat prisiliti v spoštovanje zakonov, mineva 19 obletnica začetka velike gladovne stavke protestnikov na Pekinškem trgu Tiananmen.

Gladovna stavka

不能死在今天 – ne smemo umreti danes

Od 15. aprila, ko so študenti zasedli trg, je minil že skoraj cel mesec in protestniki so se zaradi ignorance vlade do njihovih zahtev odločili, da začnejo z gladovno stavko v kateri je sodelovalo od 1000 do 3000 protestnikov. S tem obupanim dejanjem so se skušali upreti učinkoviti vladni taktiki, ki je z ignoriranjem njihovih zahtev uspela že pošteno zredčiti njihove vrste.

Gladovna stavka, še posebej izmučeni protestniki, ki so jih iz razbeljenega trga kmalu začeli množično voziti v bolnice, je zbudila sočutje prebivalcev Pekinga, ki so že od vsega začetka podpirali njihov protest. Svoje je k temu prispeval tudi bližajoči se obisk Gorbačova, katerega je 15. maja na trgu pričakalo 150.000 protestnikov.

Več…

Tibet skozi oči “skrite” kamere

Torek, 6. Maj 2008

Še preden so razmere v Tibetu prišle na naše naslovnice, se je tja za tri mesece odpravil Tash Despa, ki je pred 11 leti preko Himalaje zbežal v izgnanstvo. Da bi svetu pokazal razmere v svoji domovini, se je skupaj z nagrajenim dokumentaristom Jezza Neumann-om, odpravil na tvegano pot po odročni in zaprti pokrajini.

Dokumentarec, zaradi svoje nazornosti in predvsem črno-belega slikanja razmer v provinci, morda na trenutke spominja na propagandni film, vendar je v takih razmerah težko izdelati "nepristranski" dokumentarec. Iz lastnih izkušenj tudi vem, da so razmere v Tibetu približno take, kot jih film prikazuje.