Arhiv za kategorijo 'podeželje'

Kineški zid

Sreda, 27. Junij 2012

“Kitajci so imeli z nekim sosednjim kraljem vojsko. Ravno takrat pa je hodil božji sin po svetu, in ko so slišali, da čudeže dela, šli so ga prosit, naj bi on mir poslal njim in njih sosedom. Bog je pa zapovedal svojim apostolom in učencem pesek potresti okoli dežele, in glej! kakor so pesek potrošali, tako hitro je rastel visok in debel zid, in živa duša ni mogla več v Kino. Njih kralj se imenuje zató „zazidani kralj“, ker ga je sam Bog zazidal.”

J. Fonovski, Narodno blago s Tolminskega, Kres 1882, str. 577

Tibet, Yunnan, Gansu in Sichuan v dvajsetih letih dvajsetega stoletja

Sobota, 19. Marec 2011

Joseph Francis Charles Rock (1884 – 1962) je bil Avstrijsko-Ameriški raziskovalec, botanik in antropolog. Več kot 25 let je obširno potoval po Kitajskih provincah Yunnan, Gansu in Sichuan, ter Tibetanski planoti. Kitajsko je zapustil leta 1949.

Več fotografij si lahko ogledate na OnShadow.

Mestna ulica v Yunnanu

Mestna ulica v Yunnanu

Možje iz ljudstva Naxi pripravljajo splav iz kozjih kož za prevoz čez Rumeno reko.Možje iz ljudstva Naxi pripravljajo splav iz kozjih kož za prevoz čez Rumeno reko.

Radja Gomba in Rumena reka

Radja Gomba in Rumena reka

Zgodba o uspehu pušča otroke same

Sreda, 18. Februar 2009

Kitajska zgodba o “uspehu” v veliki meri sloni na milijonih delavcev, ki iz podeželja prihajajo v mesta v želji po zaslužku ali zgolj preživetju. Na Kitajskem je teh okoli 200 milijonov in ker se v mesta preselijo ilegalno jih tam čaka usoda, nič kaj drugačna od usode (legalnih) migrantskih delavcev pri nas v Sloveniji. Zaradi tega za sabo puščajo svoje otroke za katere skrbijo njihovi starši, sorodniki ali pa njihov najstarejši otrok.
Zgodbe so različne in spodaj si jih lahko nekaj ogledate.
1. del

2. del

3.del

Kitajski utrinek iz slovenskega podeželja

Petek, 10. Marec 2006

V zadnjih dneh minulega leta, pravzaprav je bil to kar zadnji dan, sem se, iz razlogov, ki jih tukajle ne bi razlagal, odpravil v trgovino kupit steklenico Heineken piva. Ponavadi pijem Laško, kot se za vsakega podeželjana, ki da kaj nase spodobi. Tokratna posebna priložnost pa je narekovala posebno pivo.
Šel sem torej v trgovino, do pred kratkim največjo v kraju, in stopil do polic z pivom. Pivu so v trgovini namenili celotno stalažo dolgo kakih 6 metrov. Police so se šibile pod težo steklenic in pločevink, vendar je podrobnejši pogled prinesel razočaranje. Na policah je bilo mogoče najt le Union in Laško.
V glavi se mi je odvrtel pogost prizor iz kitajskih veleblagovnic, kjer potrošniško izobilje pogosto nakazujejo z polnimi policami enakih izdelkov. Spomnim se mojega iskanja reflektorske žarnice v Shanghaiu. Pretaknil sem vse mogoče trgovine in med drugim obiskal tudi ogromen center B&Q, v katerem je bilo (po navedbi centra samega) mogoče najti okoli 500 različnih vrst luči. Pogled na kakih 10 metrov dolgo stalažo polno žarnic mi je zarisal nasmešek na usta, ki pa je žal kmalu izplahnel.
Stalaža je bila napolnjena nekako takole. Polovica je bila zapolnjena z varčnimi žarnicami, druga polovica pa z navadnimi – nitnimi – žarnicami. Ta druga polovica je zgledala nekako takole: prvi dolžinski meter stalaže je bil napolnjen s povsem enakimi 40W žarnicami, drugi meter z 60W žarnicami in tretji z 100W žarnicami. Preostala dva dolžinska metra sta bila namenjena dvema vrstama žarnic z manjšim navojem in različno močjo.
Kitajska in Slovenija sta si v nekaterih stvareh prav nerodno podobni. Nerodno predvsem zato, ker sta si podobni v stvareh, ki ne eni ne drugi strani nista v čast.