Žogo sem pred desetimi leti, ob koncu svojega prvega potovanja na Kitajsko, kupil v Pekingu pri nekem uličnem prodajalcu. Kolikšna je bila končna cena se žal ne spomnim več, zagotavljam pa vam, da sem bil takrat že izvežban barantač in da zanjo nisem odštel prav veliko.

Ne nazadnje sem žogo kupil za mojega psa in ji zato nisem pripisoval prav dolgega življenja.

Žoga je, sicer pošteno zdelana, preživela deset let med pasjimi zobmi. V dežju, snegu in vročini je ležala na balkonu ali pa se valjala po travniku pred hišo. Psu sta se kmalu pridružila najprej en in nato še drugi nečak. Vsi skupaj so jo družno maltretirali, pa še vedno ni spustila duše. Ja malo mehnata in nič kaj okrogla, vendar se še vedno ne da.

Pa naj še kdo reče, da kitajci delajo samo slabo robo!

Ta zapis je bil objavljen 18.7.2007 ob 14:58 in je razvrščen v sledeče kategorije: kitajski izdelki, kitajski preblisk. Pričujoči blog je upokojen.