Pred leti sem v Bukvarni kupil star angleško-angleški slovar natisnjen tam nekje v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Odhajal sem živet na Kitajsko in potreboval sem slovar, ki mi ga ne bo potrebno nosit nazaj v Slovenijo. Slovar je kar dobro služil svojemu namenu, nekega dne pa sem, med brskanjem po njem, naletel na eno očitno pomanjkljivost. Manjkala je beseda ecology!

Smog prekriva center mesta Linfen (Reinhard Krause / Reuters)

Ekologija je seveda nova veda povsod v svetu, in v časih, ko le te ni bilo niti v angleško-angleških slovarjih, je na kitajskem potekala borba za gospodarski razvoj. Mao, kot zagovornik permanentne revolucije, je ta koncept skušal uveljaviti tudi na področju gospodarstva. Po njegovi smrti je vajeti prevzel nič bolj ekološko zavesten Deng Xiaoping in Kitajska je leto za letom ustvarjala neverjetno gospodarsko rast.

Kot da težava že sama po sebi ni dovolj velika, se je na kitajsko začelo seliti vedno več delovno intenzivne industrije iz “razvitega” sveta, ki je že po definiciji ekološko sporna dejavnost. Če v enačbo vključimo dejstvo, da večina energije na kitajskem še vedno prihaja iz premoga slabe kvalitete je seveda katastrofa neizbežna. Desetletja popolnega zanemarjanja in neupoštevanja niti minimalnih ekoloških standardov so pripeljala do stanja, da je onesnaženih 70% kitajskih rek in 60% kitajske podtalnice.

Tudi kmetijstvo pri tej igri ni stalo križem rok. V želji in potrebi za čim večjim pridelkom se uporablja velike količine umetnih gnojil, pesticidov in ostale svinjarije, kar je le še dodalo kamenček v mozaik kitajske ekološke katastrofe. Vedno večja kmetijska proizvodnja med drugim vsako leto povzroči izginotje Rumene reke v njenem spodnjem toku. Ko sem leta 1997 prvič stopil na njen breg, je od reke v kilometrski strugi ostalo le par tolmunčkov. Voda je po strugi pritekla čez dober mesec. Zaradi tovrstnih težav je kitajska vlada ustanovila posebno agencijo, ki bdi nad porabo Rumene reke z nalogo, da pripelje vodo po strugi vse do izliva.

Ekologija je seveda med tem prišla v slovarje kitajskega jezika. Ekološke katastrofe se je zavedla tudi kitajska vlada, ki sedaj vlaga velike napore v izboljšanje stanja. Najbolj očiten primer je seveda Peking, ki v pričakovanju Olimpijskih iger doživlja pravo ekološko revolucijo. V Šanghaju so prepovedali kurjenje premoga in vsi taksiji ter večina avtobusov vozi na plin; veliko je tudi trolejbusov.

Znaki so seveda razveseljujoči. Kitajska oblast namreč potrebuje kar nekaj časa preden se za nekaj odloči, ko pa pade odločitev je izvedba hitra in velikopotezna. Pred njo je seveda še kar nekaj dela, saj naj bi bilo na kitajskem kar 16 od 20 najbolj onesnaženih svetovnih mest. Tam je tudi številka ena tega seznama: Linfen.

Ta zapis je bil objavljen 15.10.2007 ob 11:40 in je razvrščen v sledeče kategorije: ekologija, kitajska. Pričujoči blog je upokojen.