Točenje goriva v ultralahko letalo na nekem Kitajskem in nekem Japonskem letališču. Popolnoma brez želja po generaliziranju. Čisto faktografski oris dveh načinov za dosego istega cilja. Malo verjetno, ampak povsem mogoče bi lahko bilo tudi povsem obratno.

Vir & foto: James Fallows

Obširnejšo analizo pesmi s pismenkami, pinyinom, dobesednim prevodom in angleškim prevodom najdete tukaj in tukaj.

Naslov: Pomladno jutro (Meng Haoran)
Prevod: Mitja Podreka
Original: 孟浩然: 春曉

84482-080109-761955-55

Ker tovrstna želja oz. potreba pri uporabnikih računalnikov v naših krajih ni ravno pogosta, podpora za vzhodno-azijske jezike ob inštalaciji operacijskega sistema ostane na inštalacijskem CD-ju.

Če hočemo na našem računalniku videti in tudi pisati kitajske pismenke, torej potrebujemo inštalacijski CD za Windows XP. Po mojih izkušnjah ni ravno nujno, da je to prav tisti, s katerim s(m)o inštalirali operacijski sistem na naš računalnik, vendar to ne bo škodilo.

(več …)

Prvič sem v Qufu prišel na “kitajski” način. Pripeljali smo se z avtobusom, ki je bil last univerze na kateri smo obiskovali enomesečni poletni tečaj kitajščine. V avtobusu so bili poleg nas še štirje Nemci in devet Korejcev. Vsega skupaj nekaj čez petdeset ljudi. Naša kitajska organizatorja sta do potankosti splanirala vsak naš korak. Med ogledom mestnih znamenitosti smo kot čreda sledili najetemu kitajskemu vodiču z zastavico v eni in majhnim megafonom v drugi roki. Da se kaka ovčica slučajno ne bi zgubila sta budno pazila in nas redno preštevala organizatorja izleta. Na srečo sta v načrtu izleta predvidela tudi kratke odmore, ko smo lahko svobodno povohljali po okolici. Ker pa na kitajskem ni nič le črno ali le belo, je ta naš izlet pokazal tudi prijetne plati. Med drugim smo imeli čast, da nas je na ogled palače Konfucijevega klana popeljala sorodnica družine Kong. Bratranec Konfucijevega naslednika je bil namreč oženjen z sestro njene stare mame. Zdaj ko je komunistični ideološki primež nekoliko popustil, se polovica meščanov spet razglaša za sorodnike tega pomembnega modreca.

S svojo prisotnostjo smo nehote popestrili lokalno turistično ponudbo. Tuji turisti tu niso ravno pogosti, zato je bila pisana gruča zahodnjakov za kitajske turiste prijetna popestritev. Tako, kot bi bila radovednih pogledov deležna skupina Kitajcev, ki si z zanimanjem ogledujejo Prešernovo rojstno hišo v Vrbi.

V Qufu sem se sredi zime vrnil 6 let pozneje. Tokrat sva bila le dva in kitajskih turistov je bilo le za vzorec. Blizu je bilo namreč kitajsko novo leto, ki je čas potovanj v rojstne kraje. Qufu se je v teh letih močno spremenil, in to na bolje. Brezdušne stavbe v okolici Konfucijevega templja so zamenjale zgradbe v imitaciji stare kitajske arhitekture in tudi kramarje, ki so zasedali vse pločnike okoli templja, so “pospravili” v lične trgovinice.

Veliki modrec

Kong fuzi (mojster Kong), ki je pri nas bolj znan pod imenom Konfucij, naj bi se rodil v Qufu-ju okoli leta 551 pr.n.št. Qufu je bil v času, ko se je po njem še sprehajal Konfucij, majhno in ne ravno pomembno mestece. To so bili časi, ko je bila Kitajska razbita na veliko število malih državic, ki so se med seboj neprestano bojevale za oblast in ozemlje. Burne in kaotične razmere tedanjega časa so mnoge tedanje izobražence napeljale k razmišljanju o idealni družbeni ureditvi. Pojavilo se je nešteto potujočih filozofov in politikov, ki so potovali od dvora do dvora in vladarjem svetovali, kako naj se vedejo, da jim bo Nebo prisodilo čim več oblasti. Prav zaradi tega to obdobje imenujejo tudi “Obdobje stotih šol”. Eden od teh modrecev je bil tudi Konfucij.

Bil je rojen v obubožani uradniški družini, ki je zaradi razmer izgubila precejšen del svojega položaja. Uradniško službo je začel na stopnji nižjega uradnika in se do svojega petdesetega leta prebil do ministrskega stolčka, vendar je ta položaj kmalu razočaran zapustil. Po tem razočaranju je v družbi svojih učencev potoval iz kraja v kraj in ljudem razlagal, kaj je v tej deželi narobe in kako bi bilo potrebno stvari urediti, da bo vse spet tako, kot v zlatih starih časih, ko je bilo vse na svojem mestu in so bile uradniške družine bogate in spoštovane.

Konfucij vrnitve zlatih časov ni dočakal. Leta 479 pr.n.št. je v krogu svojih učencev za vedno zatisnil svoje oči in njegov nauk se je odpravil na pot pozabe. Na tej poti se je tristo let kasneje srečal z modreci iz dinastije Han, ki so njegov nauk dopolnili in predelali, da je ustrezal novim razmeram. Konfucijev nauk je tako postal osnova političnih, moralnih in državnih doktrin kitajske družbe in kulture. To elitno družbeno in kulturno pozicijo je konfucjanstvo uradno obdržalo vse do leta 1911. Neuradno pa je še vedno globoko zasidrano v kitajski duši.

Ker je pri konfucjanstvu spoštovanje in čaščenje prednikov ena od pomembnejših vrlin in dolžnosti so na svoj račun prišli tudi njegovi potomci. Člani družine Kong so dolžnost čaščenja svojega preminulega prednika pametno izkoristili in mu posvetili posebno pozornost. Pri tem jim je izdatno pomagal tudi cesarski dvor.

Qufu je postal središče samostojne državice znotraj cesarstva v kateri so vladali konfucijevi potomci. Poglavitna naloga klana Kong in njihove države je bila vzdrževati blišč, ki se je z leti kopičil okrog njihovega cenjenega prednika in posledično okrog njih samih. Tako se je sprva preprost tempelj, ki so ga v čast modrecu postavili že njegovi učenci, sčasoma raztegnil na dolžino enega kilometra. Okoli njegovega groba so zasadili ogromen umetni park. Vse večja in razkošnejša pa je postajala tudi palača klana Kong.

Konfucijev gozd

Okoli Konfucijevega skromnega groba je z leti zrasel največji umetni park na Kitajskem, ki je hkrati tudi najbolje ohranjeno pokopališče na Kitajskem. Tu so poleg Konfucija pokopani tudi vsi člani družine Kong, ki je v Qufuju bivala vse do leta 1949, ko je konfucijev 78. naslednik pred komunisti pobegnil na Tajvan in s tem prekinil 2500 letno tradicijo.

Park se razprostira na površini 200 hektarjev, kjer so konfucijevi privrženci zasadili 20.000 cipres in borov, med njimi pa speljali potke, ki povezujejo templje in paviljone, ter vodijo mimo stotin kipov, kamnitih plošč in nagrobnih kamnov. Da velikega modreca pri večnem počitku ne bi motili nepridipravi so vse skupaj ogradili z deset kilometrov dolgim zidom. Pred razkošnimi Vrati večne pomladi, iz leta 1594, skozi katera vstopiš v park, so morali obiskovalci, ki so za obisk potrebovali dovoljenje, obvezno razjahati in se peš odpraviti do grobnice.

Danes je pot do grobnice posejana z številnimi stojnicami, ki prodajajo vse od konfucijevih modrosti natisnjenih na pahljače pa do raznovrstne krame, ki z modrecem nima nobene zveze. Pri Vratih večne pomladi si lahko sposodite kolo. Če ste bolj lene sorte pa vas na ogled parka odpeljejo z avtobusom.

Konfucijev tempelj

Sprva je na mestu, kjer se danes razteza Konfucijev tempelj, stala preprosta spominska dvorana. Skozi čas, ki je rušil stare in ustanavljal nove dinastije, se je skromna dvorana umaknila ogromnemu poslopju, ki stoji na terasi iz belega marmorja in meri v višino 31 metrov. Pot do tega osrednjega poslopja vodi skozi vrsto vrat in preko mnogih dvorišč z majhnimi paviljoni obdanimi z starodavnimi bori in cipresami. Mnoge dinastije so templju dodale novo dvorišče in nova vrata, pri tem pa skrbno pazile, da so njihova veličastnejša od prejšnjih. Tako se je tempeljski kompleks do danes raztegnil na dolžino preko enega kilometra.

Podobo templja so pod taktirko dinastij, ki so vladale Kitajski, venomer spreminjali. Gradili in odstranjevali so manjša poslopja, sadili drevesa in skrbno urejali okolico. Ker so bila poslopja lesena so večkrat tudi pogorela, čemur je sledila ponovna gradnja. Zgradbe, ki jih lahko danes občudujemo v tempeljskem kompleksu so zato v glavnem iz časov zadnjih dveh kitajskih dinastij – Ming in Qing.

Palača rodbine Kong

Hiše v kateri je mojster Kong privekal na svet danes ni več. Zamenjal jo je obsežen labirint poslopij, v katerih je okrog 450 prostorov. Palača se lahko, razen v velikosti, dostojno kosa z Prepovedanim mestom v Pekingu. Bila je središče dežele, ki je v okviru cesarstva uživala status samostojne državice. Ko stopimo v palačo z južne strani nas vrsta vrat, kot je v kitajskih palačah navada, pripelje do dvorane, kjer so sprejemali goste. Le vrata, ki stojijo sredi prostornega dvorišča pred dvorano, so ob priložnosti našega skromnega obiska ostala zaprta. Skozi ta vrata je lahko stopil le cesar, vsi ostali nepomembneži so jih morali obiti. Glede na današnje razmere kaže, da bodo ostala zaprta za vedno.

Severno od tega upravnega sklopa stavb, kjer so delovali uradi družinske države, se razprostirajo osebni prostori članov rodbine Kong. V ta del je bil dostop strogo omejen. Moški starejši od 12 let, ki niso bili člani rodbine Kong so za vstop v ta del palače plačali z glavo. Zasebni del palače je prijeten labirint dvorišč, pritličnih poslopij, okrasnih dreves in raznega rastlinja, ki vas v zimskem mrazu popelje na sprehod skozi zgodovino, ki ga v poletni gneči le stežka doživite.

Mesto

Okrog starodavnih stavb iz cesarskih časov danes raste sodobno kitajsko mesto. Mestni glavarji so izkoristili ugled, ki ga še vedno uživa njihov slavni someščan, in blišč, ki ga je ta ugled v 2000 letih prinesel v njihovo mesto. Nekdaj nedostopne bisere kitajske kulture so postavili na ogled pisanim množicam kitajskih turistov, ki se dnevno zgrinjajo v mesto. Tujci Qufu v glavnem zapostavljajo. Najverjetneje je predaleč od uhojenih zahodnjaških turističnih poti, da bi bil deležen večje pozornosti. Vendar nikar ne obupujte. Družbe vam tu ne bo manjkalo. Kitajskih turistov, ki so na vsakem koraku in jih nikoli ne zmanjka, je več kot dovolj. Mir in tišina pa je običajno le korak proč. Samo poiskati jo je treba.