Image by Getty Images via Daylife

Končno, bi lahko rekel. Najdaljše olimpijske igre v mojem življenju so končane. Olimpijsko navdušenje, ki je prevevalo Kitajsko že vse od 13. julija 2001, ko je MOK organizacijo dodelil Pekingu, mi je v zadnjem času že prav pošteno presedalo. Ko se je evforiji pridružil še preostali svet je bila mera polna.

Kitajsko podrobneje spremljam že dobro desetletje in zadnjih sedem let sem stalno poslušal olimpijsko to, olimpijsko ono in komaj čakal da se igre začnejo in še bolj nestrpno čakal njihov zaključek, ko bo končno potihnila vsa olimpijska evforija in bo Kitajska zopet stopila za svilnat zastor “zahodnjaških” predpostavk in neznanja. Peking sicer čakajo še paraolimpijske igre, ki pa že po tradiciji ne pritegnejo prav veliko pozornosti, saj tam tekmujejo tisti, ki jih preostala štiri leta raje skrivamo po domovih in raznih inštitucijah.

Olimpijske igre so Kitajski prinesle veliko pozornost svetovnih medijev, ki so jo, poleg njih samih, dodobra izkoristili mnogi kitajski kritiki. Levji delež so si odrezali Tibetanci in podporniki njihovih pravic. Manjši košček pozornosti je uspelo odščipniti tudi Ujgurom in preostalim narodom kitajske centralne Azije, ki pa jih je Kitajska preventivno, v duhu boja proti terorizmu dodobra zatrla. Prinesle so tudi, vsaj za kratek čas, čistejši zrak prebivalcem Pekinga in hitrejšo razširitev omrežja podzemne železnice v mestu. Pekingu bosta ostali tudi ptičje gnezdo in vodna kocka, novi turistični atrakciji.

Prinesle so tudi nekoliko bolj sproščeno cenzuro medijev. Po po eni strani je to posledica hord tujih novinarjev in “zaupanja” v nacionalno zavest Kitajcev, da ne bodo po nepotrebnem blatili kitajskega ugleda (podobne misli so v začetku letošnjega leta “odmevale” tudi po Sloveniji). Po drugi strani pa je šlo za nadaljevanje prakse, ki se je začela po katastrofalnem potresu v Sichuanu. Kitajska oblast je takrat hočeš nočeš morala dovoliti večjo svobodo govora, da se ne bi gnev Kitajcev usmeril proti njej.

Kitajsko sedaj čaka obdobje postolimpijskega treznjenja in konsolidacije sprememb, ki jih je prineslo letošnje leto. Gonilne sile nacionalne sloge in ponosa ni več, ostaja le spomin in Kitajska bo morala, vsem težavam navkljub, odpreti novo poglavje v svoji zgodovini. Če so bile dosedanje olimpijske igre predvsem projekt mest in regij, v katerih so se le te dogajale, so bile tokratne igre projekt kitajske vlade in kot take vsekitajski projekt. Nacionalni ponos, ki je bil v tem procesu aktiviran, bo morala kitajska vlada kanalizirati v neke druge oblike in le upamo lahko, da olimpijskega duha ne bo zamenjal nacionalistični duh, ki že dolgo straši po kitajski in prinaša prikrito, a vendarle realno grožnjo razmeram v regiji.

Dodatno branje

• The Post-Olympics Era is a False Question

Ta zapis je bil objavljen 28.8.2008 ob 13:57 in je razvrščen v sledeče kategorije: Beijing 2008, kitajska, razmišljanja. Pričujoči blog je upokojen.