Joseph Francis Charles Rock (1884 – 1962) je bil Avstrijsko-Ameriški raziskovalec, botanik in antropolog. Več kot 25 let je obširno potoval po Kitajskih provincah Yunnan, Gansu in Sichuan, ter Tibetanski planoti. Kitajsko je zapustil leta 1949.
Več fotografij si lahko ogledate na OnShadow.
Mestna ulica v Yunnanu
Radja Gomba in Rumena reka
Letošnjo nagrado spominske fundacije W. Eugene Smith-a je za svoj projekt “Onesnaženje na Kitajskem” prejel fotograf 卢广 (Lu Guang) iz L.R. Kitajske. Fundacija je nagrado za humanistično fotografijo letos podelila že tridesetič.
Celotna serija:
V predstavitvi svojega dela ob sprejetju nagrade TED za leto 2005, kanadski fotograf Edward Burtynsky večino časa posveti Kitajski. Na fotografijah, ki jih predstavlja med svojim govorom, predstavlja pokrajine, ki jih je izdelal človek. Med govorom pogosto poseže po zgodbah iz ozadja fotografij, razkriva skrivnostnost lastnikov proizvodnih obratov in predvsem podaja svoja razmišljanja o masovni transformaciji (proizvodnji) kitajske krajine.
Za tiste nestrpne: o Kitajski govori med 8 in 25 minuto predstavitve.
Kitajska zgodba o “uspehu” v veliki meri sloni na milijonih delavcev, ki iz podeželja prihajajo v mesta v želji po zaslužku ali zgolj preživetju. Na Kitajskem je teh okoli 200 milijonov in ker se v mesta preselijo ilegalno jih tam čaka usoda, nič kaj drugačna od usode (legalnih) migrantskih delavcev pri nas v Sloveniji. Zaradi tega za sabo puščajo svoje otroke za katere skrbijo njihovi starši, sorodniki ali pa njihov najstarejši otrok.
Zgodbe so različne in spodaj si jih lahko nekaj ogledate.
1. del
2. del
3.del
Še preden so razmere v Tibetu prišle na naše naslovnice, se je tja za tri mesece odpravil Tash Despa, ki je pred 11 leti preko Himalaje zbežal v izgnanstvo. Da bi svetu pokazal razmere v svoji domovini, se je skupaj z nagrajenim dokumentaristom Jezza Neumann-om, odpravil na tvegano pot po odročni in zaprti pokrajini.
Dokumentarec, zaradi svoje nazornosti in predvsem črno-belega slikanja razmer v provinci, morda na trenutke spominja na propagandni film, vendar je v takih razmerah težko izdelati "nepristranski" dokumentarec. Iz lastnih izkušenj tudi vem, da so razmere v Tibetu približno take, kot jih film prikazuje.
Sodobna spletna naveza (China Digital Times -> Crossroads) me je danes pripeljala do 30 minutnega dokumentarca The Unseen China, ki sta ga Jiang Xueqin in Brian Keeley leta 2003 posnela na severo-vzhodu Kitajske.
Njegova avtorja pravita: “V tem trideset minutnem dokumentarcu skušava prikazati, kako kitajska ekonomska tranzicija vpliva na milijardo njenih nevidenih državljanov in pokazati, kako korupcija in ekonomske reforme za sabo puščajo mnogo revnih in jeznih Kitajcev.”
Na portalu Crossroads k avtorjevim besedam dodajajo: “Tisti, ki živimo na Kitajskem, smo včasih zaslepljeni z odsevi bleščečih novih stavb, vendar takoj za glavnimi cestami Pekinga in Šanghaja za mnoge obstaja drugačna realnost.”
Pogosto ni potrebno storiti drugega, kot da iz ene od teh bleščečih ulic zaviješ za vogal in se znajdeš v nekem povsem drugačnem obdobju, v nekem drugem ekonomskem svetu. Ta je še iz časov, ko so velika državna podjetja zaposljevala na desetine milijonov delavcev in jim zagotavljala t.i. “železno riževo skledo“.
Tisti, ki ste pred leti v Kinoteki zamudili devet urni dokumentarni maraton iz istih krajev in časov (Tie Xi Qu: Zahodno od tirov, režiser: Wang Bing), imate sedaj odlično priložnost, da si ogledate kratek povzetek življenja v propadlem kitajskem industrijskem mestu.