Image by Getty Images via Daylife

Končno, bi lahko rekel. Najdaljše olimpijske igre v mojem življenju so končane. Olimpijsko navdušenje, ki je prevevalo Kitajsko že vse od 13. julija 2001, ko je MOK organizacijo dodelil Pekingu, mi je v zadnjem času že prav pošteno presedalo. Ko se je evforiji pridružil še preostali svet je bila mera polna.

Kitajsko podrobneje spremljam že dobro desetletje in zadnjih sedem let sem stalno poslušal olimpijsko to, olimpijsko ono in komaj čakal da se igre začnejo in še bolj nestrpno čakal njihov zaključek, ko bo končno potihnila vsa olimpijska evforija in bo Kitajska zopet stopila za svilnat zastor “zahodnjaških” predpostavk in neznanja. Peking sicer čakajo še paraolimpijske igre, ki pa že po tradiciji ne pritegnejo prav veliko pozornosti, saj tam tekmujejo tisti, ki jih preostala štiri leta raje skrivamo po domovih in raznih inštitucijah.

Olimpijske igre so Kitajski prinesle veliko pozornost svetovnih medijev, ki so jo, poleg njih samih, dodobra izkoristili mnogi kitajski kritiki. Levji delež so si odrezali Tibetanci in podporniki njihovih pravic. Manjši košček pozornosti je uspelo odščipniti tudi Ujgurom in preostalim narodom kitajske centralne Azije, ki pa jih je Kitajska preventivno, v duhu boja proti terorizmu dodobra zatrla. Prinesle so tudi, vsaj za kratek čas, čistejši zrak prebivalcem Pekinga in hitrejšo razširitev omrežja podzemne železnice v mestu. Pekingu bosta ostali tudi ptičje gnezdo in vodna kocka, novi turistični atrakciji.

Prinesle so tudi nekoliko bolj sproščeno cenzuro medijev. Po po eni strani je to posledica hord tujih novinarjev in “zaupanja” v nacionalno zavest Kitajcev, da ne bodo po nepotrebnem blatili kitajskega ugleda (podobne misli so v začetku letošnjega leta “odmevale” tudi po Sloveniji). Po drugi strani pa je šlo za nadaljevanje prakse, ki se je začela po katastrofalnem potresu v Sichuanu. Kitajska oblast je takrat hočeš nočeš morala dovoliti večjo svobodo govora, da se ne bi gnev Kitajcev usmeril proti njej.

Kitajsko sedaj čaka obdobje postolimpijskega treznjenja in konsolidacije sprememb, ki jih je prineslo letošnje leto. Gonilne sile nacionalne sloge in ponosa ni več, ostaja le spomin in Kitajska bo morala, vsem težavam navkljub, odpreti novo poglavje v svoji zgodovini. Če so bile dosedanje olimpijske igre predvsem projekt mest in regij, v katerih so se le te dogajale, so bile tokratne igre projekt kitajske vlade in kot take vsekitajski projekt. Nacionalni ponos, ki je bil v tem procesu aktiviran, bo morala kitajska vlada kanalizirati v neke druge oblike in le upamo lahko, da olimpijskega duha ne bo zamenjal nacionalistični duh, ki že dolgo straši po kitajski in prinaša prikrito, a vendarle realno grožnjo razmeram v regiji.

Dodatno branje

• The Post-Olympics Era is a False Question

Ne, ne gre za nove politične stiske rok, temveč za tri prav konkretne korake, ki bodo olajšali življenje Kitajcem na obeh straneh Tajvanske ožine.

I.

Morda najkonkretnejši korak je začetek neposrednih letov med celinsko Kitajsko in Tajvanom. Iz Pekinga ali Šanghaja je sicer že dolgo časa mogoče poleteti v Taipei – glavno mesto Tajvana – vendar so do sedaj morala letala vmes pristati v Hong Kongu, kar je potovanju dodalo vsaj tri dodatne in nepotrebne ure poleta. Prvi neposredni leti med celino in otokom, so poleteli med kitajskim novim letom leta 2005. Od sedaj pa bo ta bližnjica potnikom na voljo vse leto.

II.

Kitajski Yuan je bilo do sedaj mogoče uradno kupiti dobiti le na Kitajskem, Hong Kongu in Macau. Od ponedeljka naprej je mogoče uradno prodajati in kupiti kitajski Yuan tudi na Tajvanu, kar bo olajšalo življenje vse bolj množičnim turistom, tako na eni kot na drugi strani Tajvanske ožine.

III.

Tajvanska vlada je dodatno sprostila omejitve pri vlaganju na Kitajsko. Tajvan je bil sicer že prej, takoj za Hong Kongom, največji vlagatelj v kitajsko gospodarstvo, saj ju med seboj družijo mnoge družinske in kulturne vezi.

Čeprav so koraki majhni in previdni, pa vendarle kažejo na pripravljenost za normalizacijo razmer med  Ljudsko republiko Kitajsko in Republiko Kitajsko. Glavna ovira pri teh prizadevanjih je pogosto Tajvan, saj se upravičeno boji svoje ogromne sosede, ki ne skriva želja, da svojo “odcepniško” provinco spet spravi pod svoje okrilje. Izkušnje Hong Konga po združitvi z Ljudsko republiko Kitajsko za Tajvan namreč niso ravno vzpodbudne.

Da omilim vaše začudenje in strah, naj najprej povem, da iz avtomobila niti ne zgleda tako hudo. Hitrosti so majhne in vedno imaš občutek, da lahko voznik v trenutku ustavi. Vsi pazijo na vse okoli sebe, ter hkrati skušajo čim prej peljati skozi križišče, so pri tem zelo kreativni in se ne ozirajo kaj prida na prometna pravila. Drži le to, da se ne smeš nikamor zaleteti oz. nikogar povoziti.

Osnovna razlika med prometom pri nas in na Kitajskem ta, da lahko pri nas (zakonsko) pričakujemo in se zanašamo na to, da promet poteka po določenih pravilih, medtem ko na Kitajskem promet poteka po pravilu “pazi na vse okoli sebe”. To med drugim pomeni tudi, da lahko v centru Šanghaja prečkaš cesto ne da bi pogledal levo, še manj pa desno.

Kitajski voznik bi pri nas naredil manj nesreč in z manjšimi posledicami, kot bi jih slovenski voznik naredil na Kitajskem. Zagotovo bi tudi povzročil neprimerno več jeze in razburjenja med slovenskimi vozniki, kot Slovenec na Kitajskih ulicah.

Slika iz Wikipedije

Danes sta se mi končno javila prijatelja, ki pravkar potujeta po Kitajski. Ker sta bila po prvotnem načrtu namenjena v bližino krajev, kjer je treslo najhuje, me je že pošteno skrbelo. Streslo ju je v Xianu, starodavnem mestu, domu čet glinenih vojščakov, ki je od epicentra oddaljen 500 kilometrov. Po šprintu iz hotela, sta preostanek dneva, zaradi popotresnih sunkov, preživela v parku.

Naslednja postaja njunega spremenjenega potovanja je tako postalo čudovito mestece Xiahe , ob katerem stoji Labrang samostan – največji in najpomembnejši tibetanski samostan izven ozemlja avtonomne pokrajine Tibet. Največja turistična atrakcija tega področja pa jima ni bila usojena. Že po nekaj minutah so ju začeli preganjati policaji in ju nagnali nazaj v dolino. Ker eden od njiju zna kitajsko jima je uspelo izboriti brzinski ogled samostana in par hitrih fotografij.

Xiahe leži na severo-vzhodu Tibetanske planote, na robu območja, ki ga je pred okupacijo zavzemal Tibet. Od Lhase, ki je bila med protesti deležna največ medijske pozornosti, je oddaljen 1200 kilometrov, od meje današnjega Tibeta pa približno 600. Ta področja so bila, vsaj ko sem tam naokoli taval sam, veliko bolj sproščena od krajev znotraj meja današnjega Tibeta. Ker ležijo v provincah z "nezvenečimi" imeni jih Tibeta željni turisti povečini zanemarjajo in morda je prav zato nanje nekoliko "pozabila" tudi težka vladna roka.

Tujci so sedaj v teh krajih nezaželjeni, saj je tudi tukaj prišlo do obširnih protestov, ki so zahtevali več deset življenj in prej odprto in sproščeno območje se šibi pod težo policijske in vojaške prisotnosti.

Potres je resda prizadejal predvsem Kitajce, čeprav je stresel tudi marsikatero tibetansko hišo. Tibetancem pa je prizadejal ogromno "kolateralno" škodo, saj je odvrnil pozornost svetovne javnosti od njihovega boja za kulturno neodvisno in svobodno življenje.

V nekaj minutah po potresu so se na medmrežju pojavila prva sporočila. Najprej je “oživel” Twitter, sledili so zemljevidi z označenim epicentrom, objavljene so bile prve fotografije in videi. Kitajska vlada je na območje že poslala 50.000 vojakov. Tik pred objavo so našteli že 12.000 žrtev.

V kitajski tradicij velja, da slab dogodek ne pride sam in da naravne katastrofe napovedujejo družbene spremembe. Cesarju namreč “nebeški mandat” za vladanje Kitajski podeli Nebo in takšnele katastrofe so bile od vedno znak, da je Nebo svoj mandat preklicalo. Veliko kitajskih dinastij se je končalo v letih poplav, potresov in drugih naravnih katastrof.

Zadnje tako katastrofalno leto, ki predstavlja eno najpomembnejših prelomnic v polpretekli kitajski zgodovini, je bilo leto 1976. Januarja je najprej umrl med ljudstvom zelo priljubljeni politik Zhou EnLai. V spomin na njegovo smrt so aprila na trgu Tiananmen izbruhnile demonstracije, ki jih je oblast krvavo zadušila in izkoristila za politične čistke. Junija je mesto Tangshan prizadel katastrofalni protest 8.2 stopnje po Richterjevi lestvici kateremu je čez 16 ur sledil popotresni sunek 7.8 stopnje. Potresa sta povzročila smrt 250.000 ljudi. Le dva meseca za tem je umrl Mao Zedong.

Letošnje leto se za kitajsko oblast ni začelo nič kaj bolj obetavno. Protesti v Tibetu so po vsem svetu sprožili gnev pristašev Tibetancev in človekovih pravic. Nedavni potres je stresel eno najbolj gosto naseljenih kitajskih provinc. Le ugibamo lahko, kaj bo prišlo na plano, ko bo Kitajska pod “olimpijskim” drobnogledom svetovnih medijev in javnosti. Še večjo neznanko pa predstavlja čas po olimpijskih igrah, ko bo kitajska vlada ostala brez nacionalističnega “olimpijskega korenčka” in bo skupaj s svojim ljudstvom soočena z nič kaj prijetno realnostjo.

Prvič sem v Qufu prišel na “kitajski” način. Pripeljali smo se z avtobusom, ki je bil last univerze na kateri smo obiskovali enomesečni poletni tečaj kitajščine. V avtobusu so bili poleg nas še štirje Nemci in devet Korejcev. Vsega skupaj nekaj čez petdeset ljudi. Naša kitajska organizatorja sta do potankosti splanirala vsak naš korak. Med ogledom mestnih znamenitosti smo kot čreda sledili najetemu kitajskemu vodiču z zastavico v eni in majhnim megafonom v drugi roki. Da se kaka ovčica slučajno ne bi zgubila sta budno pazila in nas redno preštevala organizatorja izleta. Na srečo sta v načrtu izleta predvidela tudi kratke odmore, ko smo lahko svobodno povohljali po okolici. Ker pa na kitajskem ni nič le črno ali le belo, je ta naš izlet pokazal tudi prijetne plati. Med drugim smo imeli čast, da nas je na ogled palače Konfucijevega klana popeljala sorodnica družine Kong. Bratranec Konfucijevega naslednika je bil namreč oženjen z sestro njene stare mame. Zdaj ko je komunistični ideološki primež nekoliko popustil, se polovica meščanov spet razglaša za sorodnike tega pomembnega modreca.

S svojo prisotnostjo smo nehote popestrili lokalno turistično ponudbo. Tuji turisti tu niso ravno pogosti, zato je bila pisana gruča zahodnjakov za kitajske turiste prijetna popestritev. Tako, kot bi bila radovednih pogledov deležna skupina Kitajcev, ki si z zanimanjem ogledujejo Prešernovo rojstno hišo v Vrbi.

V Qufu sem se sredi zime vrnil 6 let pozneje. Tokrat sva bila le dva in kitajskih turistov je bilo le za vzorec. Blizu je bilo namreč kitajsko novo leto, ki je čas potovanj v rojstne kraje. Qufu se je v teh letih močno spremenil, in to na bolje. Brezdušne stavbe v okolici Konfucijevega templja so zamenjale zgradbe v imitaciji stare kitajske arhitekture in tudi kramarje, ki so zasedali vse pločnike okoli templja, so “pospravili” v lične trgovinice.

Veliki modrec

Kong fuzi (mojster Kong), ki je pri nas bolj znan pod imenom Konfucij, naj bi se rodil v Qufu-ju okoli leta 551 pr.n.št. Qufu je bil v času, ko se je po njem še sprehajal Konfucij, majhno in ne ravno pomembno mestece. To so bili časi, ko je bila Kitajska razbita na veliko število malih državic, ki so se med seboj neprestano bojevale za oblast in ozemlje. Burne in kaotične razmere tedanjega časa so mnoge tedanje izobražence napeljale k razmišljanju o idealni družbeni ureditvi. Pojavilo se je nešteto potujočih filozofov in politikov, ki so potovali od dvora do dvora in vladarjem svetovali, kako naj se vedejo, da jim bo Nebo prisodilo čim več oblasti. Prav zaradi tega to obdobje imenujejo tudi “Obdobje stotih šol”. Eden od teh modrecev je bil tudi Konfucij.

Bil je rojen v obubožani uradniški družini, ki je zaradi razmer izgubila precejšen del svojega položaja. Uradniško službo je začel na stopnji nižjega uradnika in se do svojega petdesetega leta prebil do ministrskega stolčka, vendar je ta položaj kmalu razočaran zapustil. Po tem razočaranju je v družbi svojih učencev potoval iz kraja v kraj in ljudem razlagal, kaj je v tej deželi narobe in kako bi bilo potrebno stvari urediti, da bo vse spet tako, kot v zlatih starih časih, ko je bilo vse na svojem mestu in so bile uradniške družine bogate in spoštovane.

Konfucij vrnitve zlatih časov ni dočakal. Leta 479 pr.n.št. je v krogu svojih učencev za vedno zatisnil svoje oči in njegov nauk se je odpravil na pot pozabe. Na tej poti se je tristo let kasneje srečal z modreci iz dinastije Han, ki so njegov nauk dopolnili in predelali, da je ustrezal novim razmeram. Konfucijev nauk je tako postal osnova političnih, moralnih in državnih doktrin kitajske družbe in kulture. To elitno družbeno in kulturno pozicijo je konfucjanstvo uradno obdržalo vse do leta 1911. Neuradno pa je še vedno globoko zasidrano v kitajski duši.

Ker je pri konfucjanstvu spoštovanje in čaščenje prednikov ena od pomembnejših vrlin in dolžnosti so na svoj račun prišli tudi njegovi potomci. Člani družine Kong so dolžnost čaščenja svojega preminulega prednika pametno izkoristili in mu posvetili posebno pozornost. Pri tem jim je izdatno pomagal tudi cesarski dvor.

Qufu je postal središče samostojne državice znotraj cesarstva v kateri so vladali konfucijevi potomci. Poglavitna naloga klana Kong in njihove države je bila vzdrževati blišč, ki se je z leti kopičil okrog njihovega cenjenega prednika in posledično okrog njih samih. Tako se je sprva preprost tempelj, ki so ga v čast modrecu postavili že njegovi učenci, sčasoma raztegnil na dolžino enega kilometra. Okoli njegovega groba so zasadili ogromen umetni park. Vse večja in razkošnejša pa je postajala tudi palača klana Kong.

Konfucijev gozd

Okoli Konfucijevega skromnega groba je z leti zrasel največji umetni park na Kitajskem, ki je hkrati tudi najbolje ohranjeno pokopališče na Kitajskem. Tu so poleg Konfucija pokopani tudi vsi člani družine Kong, ki je v Qufuju bivala vse do leta 1949, ko je konfucijev 78. naslednik pred komunisti pobegnil na Tajvan in s tem prekinil 2500 letno tradicijo.

Park se razprostira na površini 200 hektarjev, kjer so konfucijevi privrženci zasadili 20.000 cipres in borov, med njimi pa speljali potke, ki povezujejo templje in paviljone, ter vodijo mimo stotin kipov, kamnitih plošč in nagrobnih kamnov. Da velikega modreca pri večnem počitku ne bi motili nepridipravi so vse skupaj ogradili z deset kilometrov dolgim zidom. Pred razkošnimi Vrati večne pomladi, iz leta 1594, skozi katera vstopiš v park, so morali obiskovalci, ki so za obisk potrebovali dovoljenje, obvezno razjahati in se peš odpraviti do grobnice.

Danes je pot do grobnice posejana z številnimi stojnicami, ki prodajajo vse od konfucijevih modrosti natisnjenih na pahljače pa do raznovrstne krame, ki z modrecem nima nobene zveze. Pri Vratih večne pomladi si lahko sposodite kolo. Če ste bolj lene sorte pa vas na ogled parka odpeljejo z avtobusom.

Konfucijev tempelj

Sprva je na mestu, kjer se danes razteza Konfucijev tempelj, stala preprosta spominska dvorana. Skozi čas, ki je rušil stare in ustanavljal nove dinastije, se je skromna dvorana umaknila ogromnemu poslopju, ki stoji na terasi iz belega marmorja in meri v višino 31 metrov. Pot do tega osrednjega poslopja vodi skozi vrsto vrat in preko mnogih dvorišč z majhnimi paviljoni obdanimi z starodavnimi bori in cipresami. Mnoge dinastije so templju dodale novo dvorišče in nova vrata, pri tem pa skrbno pazile, da so njihova veličastnejša od prejšnjih. Tako se je tempeljski kompleks do danes raztegnil na dolžino preko enega kilometra.

Podobo templja so pod taktirko dinastij, ki so vladale Kitajski, venomer spreminjali. Gradili in odstranjevali so manjša poslopja, sadili drevesa in skrbno urejali okolico. Ker so bila poslopja lesena so večkrat tudi pogorela, čemur je sledila ponovna gradnja. Zgradbe, ki jih lahko danes občudujemo v tempeljskem kompleksu so zato v glavnem iz časov zadnjih dveh kitajskih dinastij – Ming in Qing.

Palača rodbine Kong

Hiše v kateri je mojster Kong privekal na svet danes ni več. Zamenjal jo je obsežen labirint poslopij, v katerih je okrog 450 prostorov. Palača se lahko, razen v velikosti, dostojno kosa z Prepovedanim mestom v Pekingu. Bila je središče dežele, ki je v okviru cesarstva uživala status samostojne državice. Ko stopimo v palačo z južne strani nas vrsta vrat, kot je v kitajskih palačah navada, pripelje do dvorane, kjer so sprejemali goste. Le vrata, ki stojijo sredi prostornega dvorišča pred dvorano, so ob priložnosti našega skromnega obiska ostala zaprta. Skozi ta vrata je lahko stopil le cesar, vsi ostali nepomembneži so jih morali obiti. Glede na današnje razmere kaže, da bodo ostala zaprta za vedno.

Severno od tega upravnega sklopa stavb, kjer so delovali uradi družinske države, se razprostirajo osebni prostori članov rodbine Kong. V ta del je bil dostop strogo omejen. Moški starejši od 12 let, ki niso bili člani rodbine Kong so za vstop v ta del palače plačali z glavo. Zasebni del palače je prijeten labirint dvorišč, pritličnih poslopij, okrasnih dreves in raznega rastlinja, ki vas v zimskem mrazu popelje na sprehod skozi zgodovino, ki ga v poletni gneči le stežka doživite.

Mesto

Okrog starodavnih stavb iz cesarskih časov danes raste sodobno kitajsko mesto. Mestni glavarji so izkoristili ugled, ki ga še vedno uživa njihov slavni someščan, in blišč, ki ga je ta ugled v 2000 letih prinesel v njihovo mesto. Nekdaj nedostopne bisere kitajske kulture so postavili na ogled pisanim množicam kitajskih turistov, ki se dnevno zgrinjajo v mesto. Tujci Qufu v glavnem zapostavljajo. Najverjetneje je predaleč od uhojenih zahodnjaških turističnih poti, da bi bil deležen večje pozornosti. Vendar nikar ne obupujte. Družbe vam tu ne bo manjkalo. Kitajskih turistov, ki so na vsakem koraku in jih nikoli ne zmanjka, je več kot dovolj. Mir in tišina pa je običajno le korak proč. Samo poiskati jo je treba.

Razpravljali bomo o svobodni humanistični misli, ki odpira nova pota človeku in družbi; njen upor proti vsaki totalitarni družbi je trajno aktualna tema, ki jo bomo v naši razpravi poskušali osvetliti z novih vidikov v kontekstu vzhodne in zahodne perspektive. Izhodišče nam bo kitajska tradicionalna družba, v kateri se je porodila Konfucijeva humanistična misel, ki so jo pozneje prevzeli cesarji in jo nato spremenili v dogmo kot orodje njihove avtokratske oblasti. Avtokratska oblast postane izključni arbiter družbenih norm in preganja kot heretika vsakogar, ki se ne pokori njenemu diktatu. Obenem uporablja psihološko-idejno manipulacije, ki je njeno najmočnejše orožje.

O tem so pisali tudi znani zahodni književniki, kot so na primer George Orwell, Fjodor Dostojevski, Aldous Huxley idr. Veliki vojna v Orwellovem 1984 in Veliki inkvizitor v Bratih Karamazovih ponazorita vlogo avtokratske državne oblasti in njene metode. Psihološko-idejno manipulacijo je briljantno in prepričljivo prikazal Huxley tudi v noveli Čudež v Libanonu.

O tem govori tudi moja zgodba Tajšanski romar iz časov kitajskega cesarstva. Ljudje, podložniki avtoritarne državne oblasti to doživljajo to v vseh razdobjih, tudi danes. Zanimiva tema za našo razpravo je »dialektično nasprotje« med svobodno mislijo, ki odpira pot naprej, in organizirano državno oblastjo, ki zagotavlja mir in blagostanje. Nasprotje pa je tudi v svobodni misli, ki podira presežene odnose, da bi ustvarila nove, z istim ciljem miru in blagostanja: ko jih doseže, pa je tudi sama izpostavljena razpadu in inerciji, ko novo spet postane zastarelo.

Glej odlomke iz knjige Vlada Šestana Tajšanski romar:
Poročilo cenzorja, str. 22, besede Li Honga str. 37/38 in zaključek str. 46.

Pred leti sem v Bukvarni kupil star angleško-angleški slovar natisnjen tam nekje v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Odhajal sem živet na Kitajsko in potreboval sem slovar, ki mi ga ne bo potrebno nosit nazaj v Slovenijo. Slovar je kar dobro služil svojemu namenu, nekega dne pa sem, med brskanjem po njem, naletel na eno očitno pomanjkljivost. Manjkala je beseda ecology!

Smog prekriva center mesta Linfen (Reinhard Krause / Reuters)

Ekologija je seveda nova veda povsod v svetu, in v časih, ko le te ni bilo niti v angleško-angleških slovarjih, je na kitajskem potekala borba za gospodarski razvoj. Mao, kot zagovornik permanentne revolucije, je ta koncept skušal uveljaviti tudi na področju gospodarstva. Po njegovi smrti je vajeti prevzel nič bolj ekološko zavesten Deng Xiaoping in Kitajska je leto za letom ustvarjala neverjetno gospodarsko rast.
(več …)

Sodobna spletna naveza (China Digital Times -> Crossroads) me je danes pripeljala do 30 minutnega dokumentarca The Unseen China, ki sta ga Jiang Xueqin in Brian Keeley leta 2003 posnela na severo-vzhodu Kitajske.
Njegova avtorja pravita: “V tem trideset minutnem dokumentarcu skušava prikazati, kako kitajska ekonomska tranzicija vpliva na milijardo njenih nevidenih državljanov in pokazati, kako korupcija in ekonomske reforme za sabo puščajo mnogo revnih in jeznih Kitajcev.”
Na portalu Crossroads k avtorjevim besedam dodajajo: “Tisti, ki živimo na Kitajskem, smo včasih zaslepljeni z odsevi bleščečih novih stavb, vendar takoj za glavnimi cestami Pekinga in Šanghaja za mnoge obstaja drugačna realnost.”
Pogosto ni potrebno storiti drugega, kot da iz ene od teh bleščečih ulic zaviješ za vogal in se znajdeš v nekem povsem drugačnem obdobju, v nekem drugem ekonomskem svetu. Ta je še iz časov, ko so velika državna podjetja zaposljevala na desetine milijonov delavcev in jim zagotavljala t.i. “železno riževo skledo“.

Tisti, ki ste pred leti v Kinoteki zamudili devet urni dokumentarni maraton iz istih krajev in časov (Tie Xi Qu: Zahodno od tirov, režiser: Wang Bing), imate sedaj odlično priložnost, da si ogledate kratek povzetek življenja v propadlem kitajskem industrijskem mestu.

Tukaj si lahko ogledate vseh pet delov.