Po kitajskem Medmrežju se je nedavno razširila novica o skrivnih farmah, kjer vzrejajo prašiče za potrebe olimpijskih iger. Skrb za ustrezno prehrano športnikov je seveda hvalevredna, vendar se ob tej novici mnogi kitajski blogerji (in tudi ostali) sprašujejo o kvaliteti svinjine, ki konča na običajnih kitajskih mizah. “Pojav ‘olimpijskih prašičev’ jasno kaže na resnost vprašanja varnosti naše hrane. Če bi atleti jedli [običajno svinjino], ne bi prestali doping testov. Vendar koliko kitajcev lahko je takšno svinjino brez dodatkov?”, se na koncu svoje objave sprašuje kitajski bloger bbcjy. “Vprašanje svinjine za prehrano atletov je rešeno. Kaj pa svinjina za vse ostale?”

Po kitajskih blogih pa se tiho širi črna šala: 宁做奥运猪, 莫为井下人！
(Raje bi bil olimpijski prašič kot pa rudar!)

Več:
Bloggers’ Reaction to Secret Steroid-free Olympics Pigs
Beijing Olympics Pigs: Secret Breeding and Special Supplies
Vir fotografije: Laoyao-v blog

Žogo sem pred desetimi leti, ob koncu svojega prvega potovanja na Kitajsko, kupil v Pekingu pri nekem uličnem prodajalcu. Kolikšna je bila končna cena se žal ne spomnim več, zagotavljam pa vam, da sem bil takrat že izvežban barantač in da zanjo nisem odštel prav veliko.

Ne nazadnje sem žogo kupil za mojega psa in ji zato nisem pripisoval prav dolgega življenja.

Žoga je, sicer pošteno zdelana, preživela deset let med pasjimi zobmi. V dežju, snegu in vročini je ležala na balkonu ali pa se valjala po travniku pred hišo. Psu sta se kmalu pridružila najprej en in nato še drugi nečak. Vsi skupaj so jo družno maltretirali, pa še vedno ni spustila duše. Ja malo mehnata in nič kaj okrogla, vendar se še vedno ne da.

Pa naj še kdo reče, da kitajci delajo samo slabo robo!