Točenje goriva v ultralahko letalo na nekem Kitajskem in nekem Japonskem letališču. Popolnoma brez želja po generaliziranju. Čisto faktografski oris dveh načinov za dosego istega cilja. Malo verjetno, ampak povsem mogoče bi lahko bilo tudi povsem obratno.

Vir & foto: James Fallows

Včerajšnji dan je bil res hud. Ko sem prišel domov in me je cimer seznanil z dogajanjem, sem takoj butnil za računalnik, nato poklical domov v Tolmin, če je vse v redu in se ob 19.00 prilepil za televizijo. Nedolgo zatem sem odpeljal cimro na želežniško postajo, da je šla pomagat reševat hišo svojih staršev v Škofji Loki. Odmeve sem pogledal pri prijatelju.

Ko sem prišel nazaj domov so bila na POP-u ravno večerna poročila in spet sem se prilimal za televizijo. Ko pa so zaključili z domačimi poplavami in prešli na svetovne novice so se mi lasje (še drugič) postavili pokonci.

Kitajski se je namreč bližal tajfun Wipha, kakršnega niso videli že 10 let. Z vetrovi okoli 260 km/h je v torek oplazil sever Tajvana in se približeval Šanghaju, kjer so v zaklonišča poslali okoli 300.000 ljudi. Predvideni lok gibanja tajfuna je segal proti severu Kitajske, kjer živi in dela moja boljša polovica. In bum, spet za računalnik, gledat kaj se dogaja na oni strani sveta.

Oblasti v Šanghaju in okoliških provincah so v pričakovanju tajfuna iz obalnih področij, ladij in barak preselile okoli 2 milijona ljudi. Tajfun Wipha so včeraj ponoči degradirali v tropsko nevihto, ki je z vetrovi okoli 120 km/h udarila na obalo kakih 400 km južno od Šanghaja. Po poročanju agencije Xinhua je uničila 669 hiš in pretrgala električne povezave za več kot 100 lokalnih skupnosti. V Šanghaju je umrl nek moški, ker je stopil v lužo, ki jo je z elektriko napajala bližnja svetilka.

Za uradne kitajske časopise že dolgo velja, da Partijski Centralni propagandni oddelek odloča katera novica bo objavljena na prvi strani, na katerem mestu bo objavljena in včasih tudi s katerimi fonti in kakšno velikostjo bo izpisan posamezen naslov. To ni nikakršna novica. Kljub temu se redko zgodi to, kar se je dogodilo prejšnji vikend. Pet časopisov, med njimi se štirje prodajajo po vsej kitajski, je objavilo skoraj identične naslovne strani. Identična je bila izbira in postavitev fotografij, identična je bila postavitev člankov in njihovi naslovi.

(več …)

Žogo sem pred desetimi leti, ob koncu svojega prvega potovanja na Kitajsko, kupil v Pekingu pri nekem uličnem prodajalcu. Kolikšna je bila končna cena se žal ne spomnim več, zagotavljam pa vam, da sem bil takrat že izvežban barantač in da zanjo nisem odštel prav veliko.

Ne nazadnje sem žogo kupil za mojega psa in ji zato nisem pripisoval prav dolgega življenja.

Žoga je, sicer pošteno zdelana, preživela deset let med pasjimi zobmi. V dežju, snegu in vročini je ležala na balkonu ali pa se valjala po travniku pred hišo. Psu sta se kmalu pridružila najprej en in nato še drugi nečak. Vsi skupaj so jo družno maltretirali, pa še vedno ni spustila duše. Ja malo mehnata in nič kaj okrogla, vendar se še vedno ne da.

Pa naj še kdo reče, da kitajci delajo samo slabo robo!

V zadnjih dneh minulega leta, pravzaprav je bil to kar zadnji dan, sem se, iz razlogov, ki jih tukajle ne bi razlagal, odpravil v trgovino kupit steklenico Heineken piva. Ponavadi pijem Laško, kot se za vsakega podeželjana, ki da kaj nase spodobi. Tokratna posebna priložnost pa je narekovala posebno pivo.
Šel sem torej v trgovino, do pred kratkim največjo v kraju, in stopil do polic z pivom. Pivu so v trgovini namenili celotno stalažo dolgo kakih 6 metrov. Police so se šibile pod težo steklenic in pločevink, vendar je podrobnejši pogled prinesel razočaranje. Na policah je bilo mogoče najt le Union in Laško.
V glavi se mi je odvrtel pogost prizor iz kitajskih veleblagovnic, kjer potrošniško izobilje pogosto nakazujejo z polnimi policami enakih izdelkov. Spomnim se mojega iskanja reflektorske žarnice v Shanghaiu. Pretaknil sem vse mogoče trgovine in med drugim obiskal tudi ogromen center B&Q, v katerem je bilo (po navedbi centra samega) mogoče najti okoli 500 različnih vrst luči. Pogled na kakih 10 metrov dolgo stalažo polno žarnic mi je zarisal nasmešek na usta, ki pa je žal kmalu izplahnel.
Stalaža je bila napolnjena nekako takole. Polovica je bila zapolnjena z varčnimi žarnicami, druga polovica pa z navadnimi – nitnimi – žarnicami. Ta druga polovica je zgledala nekako takole: prvi dolžinski meter stalaže je bil napolnjen s povsem enakimi 40W žarnicami, drugi meter z 60W žarnicami in tretji z 100W žarnicami. Preostala dva dolžinska metra sta bila namenjena dvema vrstama žarnic z manjšim navojem in različno močjo.
Kitajska in Slovenija sta si v nekaterih stvareh prav nerodno podobni. Nerodno predvsem zato, ker sta si podobni v stvareh, ki ne eni ne drugi strani nista v čast.