V nekaj minutah po potresu so se na medmrežju pojavila prva sporočila. Najprej je “oživel” Twitter, sledili so zemljevidi z označenim epicentrom, objavljene so bile prve fotografije in videi. Kitajska vlada je na območje že poslala 50.000 vojakov. Tik pred objavo so našteli že 12.000 žrtev.

V kitajski tradicij velja, da slab dogodek ne pride sam in da naravne katastrofe napovedujejo družbene spremembe. Cesarju namreč “nebeški mandat” za vladanje Kitajski podeli Nebo in takšnele katastrofe so bile od vedno znak, da je Nebo svoj mandat preklicalo. Veliko kitajskih dinastij se je končalo v letih poplav, potresov in drugih naravnih katastrof.

Zadnje tako katastrofalno leto, ki predstavlja eno najpomembnejših prelomnic v polpretekli kitajski zgodovini, je bilo leto 1976. Januarja je najprej umrl med ljudstvom zelo priljubljeni politik Zhou EnLai. V spomin na njegovo smrt so aprila na trgu Tiananmen izbruhnile demonstracije, ki jih je oblast krvavo zadušila in izkoristila za politične čistke. Junija je mesto Tangshan prizadel katastrofalni protest 8.2 stopnje po Richterjevi lestvici kateremu je čez 16 ur sledil popotresni sunek 7.8 stopnje. Potresa sta povzročila smrt 250.000 ljudi. Le dva meseca za tem je umrl Mao Zedong.

Letošnje leto se za kitajsko oblast ni začelo nič kaj bolj obetavno. Protesti v Tibetu so po vsem svetu sprožili gnev pristašev Tibetancev in človekovih pravic. Nedavni potres je stresel eno najbolj gosto naseljenih kitajskih provinc. Le ugibamo lahko, kaj bo prišlo na plano, ko bo Kitajska pod “olimpijskim” drobnogledom svetovnih medijev in javnosti. Še večjo neznanko pa predstavlja čas po olimpijskih igrah, ko bo kitajska vlada ostala brez nacionalističnega “olimpijskega korenčka” in bo skupaj s svojim ljudstvom soočena z nič kaj prijetno realnostjo.