Džingl bels, džingl bels, džingl ol d’ wej…

Počasi se me loteva Božična slabost. Pred vsemi šoping centri, iz cevi in ostalih nenaravnih materialov, gradijo božična drevesca. Po zraku se širi opojna meglica fino razpršene rdeče barve za železo, s katero pravkar barvajo stebre nekakšne božične inštalacije pred veleblagovnico v središču mesta. Na drugi strani ulice se v višino pne ogrodje še večje imitacije, ki stoji pred še višjo stavbo, v kateri ura parkiranja stane precej več kot v istem času zasluži povprečen kitajec.

Po trgovinah se neprestano razliva sezonska glasba, ki je nemalokrat kar ena in ista, tako da se te ob odhodu iz trgovine že loteva slabost od pogosto preveč osladnih besedil.
Upam, da bom v tem času prazničnih popustov dobil kak popust tudi za električni radiator, ki ga bo treba nabavit preden se pred vrati pojavi zima. Kitajci sicer pravijo, da Shanghai leži na jugu in tako ni potrebe po ogrevanju, kar pa mi je le malo v tolažbo, ko z prezeblimi prsti sedim za računalnikom, ter čakam, da bo sonce pokukalo izza pravkar omenjenega nebotičnika in malo segrelo mojo sobico.