avenija Changan, Peking – jutro 4.6.1989

Vojska je v boju z protestniki in prebivalci Pekinga imela premoč v orožju in do jutra četrtega junija se ji je uspelo prebiti do trga, kjer je bilo še vedno nekaj tisoč protestnikov. Vojska je obkolila trg in po pogajanjih dovolila miren odhod protestnikov. Ti so ob odhodu še vedno nosili transparente in zastave svojih univerz. Na tem mestu je potrebno omeniti, da kljub razširjenem prepričanju, na samem trgu ni bilo žrtev. Pričevanja, ki so govorila o žrtvah, so se kasneje izkazala za lažna. Na trg je vojska, resda prišla z tanki in oklepnimi transporterji, ter z njimi pregazila študentske šotore. Slišalo se je tudi streljanje, ki pa je bilo namenjeno zvočnikom, ki so jih študentje obesili na spomenik.

V nedeljskih (4.6.1989) uradnih jutranjih poročilih so sporočili, da je Ljudska osvobodilna vojska zatrla “protirevolucionarni upor” v prestolnici. Poročali so o več kot 1000 ranjenih v vrstah vojske in policije, ter o nekaterih žrtvah. Priznali so tudi žrtve med civilisti, o številu pa niso želeli dajati podatkov.

Podatki o ranjenih in žrtvah v “vladnih vrstah”, so, glede na dogajanje preko noči, kar verjetni. Ocena žrtev na strani protestnikov pa je nekoliko težja. Vladne ocene se gibljejo okoli številke 300, ocene največjih nasprotnikov pa se ustavijo pri številki 7.000. Resnica je ponavadi nekje vmes. Najbolj pogoste ocene se gibljejo med 500 in 1000 žrtvami. Večina žrtev je bila ustreljena, nekaj od njih pa jih je končalo pod kolesi oklepnih vozil, ki so prebijala barikade, katere so le ti branili. V treh pekingških bolnicah so v nedeljo zjutraj sporočili, da so prejeli 68 trupel in poudarili, da mnoga še ležijo na prizoriščih. Nadaljne štiri bolnice so potrdile sprejem trupel, o številu pa niso želeli govoriti. Iz študentskih krogov je bilo zjutraj slišati ocene, ki so govorile o najmanj 500 žrtvah.

Nasilna zadušitev demonstracij je, kljub temu, da so te veljale za študentske, bila usmerjena na delavski razred. Velika večina protestnikov, ki so se borili na ulicah, je bila namreč iz vrst mladih delavcev, ki so imeli večje razloge za jezo, kot študentje. Velika večina ubitih so bili mladi delavci, ki so v svojih soseskah postavili in varovali barikade, s katerimi so skušali zaustaviti vojsko. Večina usmrčenih v čistkah, ki so sledile, je bila prav tako iz vrst delavcev, še posebej tistih, ki so ustanavljali neodvisne delavske sindikate, česar se je vlada najbolj bala.

Ta zapis je bil objavljen 4.6.2006 ob 08:46 in je razvrščen v sledeče kategorije: Pekingška pomlad, Tiananmen, zgodovina. Pričujoči blog je upokojen.