Nedeljski izlet na Kitajsko
Že kar nekaj časa sem se odpravljal tja, čeprav ni tako daleč, kot se morda sliši. Nekega sončnega popoldneva, pred slabim letom, pa je misel le dozorela.
Sedel sem v avto, ter se odpeljal od doma. Da bi malo povečal občutek avanture sem jo ubral kar čez zasnežene prelaze Trnovske planote, saj navsezadnje tamkaj čez vodi najkrajša pot iz Tolmina do Kitajske.
Na Planoto sem se po ozki makadamski cesti dvignil iz severa. Strma in vedno bolj zasnežena cesta me je iz senčnega severnega pobočja pripeljala v snežno belo dolino, preplavljeno z nizkim zimskim soncem, ki mi mi je sijalo naravnost v oči, se odbijalo od snega, da sem komajda še videl cesto. Vsa pokrajina je bila prekrita s snegom, ki je v igri senc razkrival obline valujočih travnikov ob cesti in se oprijemal upognjenih smrekovih vej.
Do Čepovana sem prišel brez večjih težav, saj je sonce tod že dovolj razgrelo asfaltno cesto, na vzponu na prelaz proti Lokvam pa me že malo zaskrbelo, čeravno sem užival v plesu po zasneženi strmi cesti. Sonce je skozi gole drevesne krošnje sijalo na zasneženi zimski gozd in v steptan sneg na cestišču kopalo luknje iz katerih je mestoma že kukal grob pesek makadamske ceste. Nebo je bilo brez oblačka in razgled z vrha prelaza je bil čudovit.
Tudi navzdol je še nekako šlo. Luknje v snežni prevleki so bile pogoste in pesek je bil dovolj grob, da je avtomobilu še dajal dovolj oprijema, da naju je pripeljal v smučarsko središče Lokve.
Opogumljen sem v Lokvah sprva še prevozil prvi znak za zaprto cesto, vendar mi je pogum ob pogledu na drugi znak uplahnil. Cesta je postajala vse bolj ledena in za znakom je zavila v senčnato strmo grapo. Odločil sem se, da naj nadzor nad avtomobilom prevzame previdnost in se raje odločil za 60 kilometrski obvoz. Spustil sem se v Vipavsko dolino in se iz Ajdovščine povzpel na Col. Za Kitajsko je treba tod zaviti levo in luknjasta asfaltna cesta, pravi pravcati asfaltni muzej na prostem, vas bo po robu Trnovske planote sčasoma pripeljal do zaselka, ki mu pravijo Kitajska.
O izvoru imena Kitajska lahko na zgornji tabli preberemo, da naj bi zaselek nenavadno ime “dobil po zaslugi dveh, morda soodvisnih podrobnostih s sicer daljno deželo. Na veliki kitajski zid spominjajo za Goro tipični suhi zidovi, ki tečejo po parcelnih mejah.”
“Druga podrobnost s Kitajsko naj bi bila v prenaseljenosti na tem območju. Družine z deset, dvanajst ali celo šestnajst otroci so bile povsem običajne, zato je bilo prebivalcev na sorazmerno majhnem prostoru ‘kot Kitajcev’.”
