Ravno včeraj, ko je novica o tem obšla svet, sem se pogovarjal s prijateljico, ki so jo sredi maja “vrgli” iz Xiahe-ja ob katerem stoji samostan Labrang, najpomembnejši in največji tibetanski samostan izven avtonomne pokrajine (AP) Tibet in ena največjih turističnih znamenitosti južnega Gansu-ja. Po grožnjah s streljanjem in pregovarjanjih so njej in ostalim sedmim tujcem, ki so si upali priti v tja, odredili dve uri za ogled samostana in jih zatem s taksijem poslali nazaj v dolino.

Zdaj, po skoraj štirih mesecih odkar so tibetanska področja pretresli protesti, je tujcem ponovno dovoljen vstop v Tibet. Iz poročil večjih svetovnih medijev sicer ni mogoče razbrati ali to velja le za AP Tibet, ki je že od zmeraj mnogo bolj nadzorovan kot preostala tibetanska področja v provincah Qinghai, Gansu, Sichuan in Yunnan, kjer je tudi prišlo do ostrih konfliktov med tibetanci, ter vojsko in policijo.

Image by Getty Images via Daylife

Namesto 5 milionov turistov, kolikor so jih zaradi novo odprte želežniške povezave pričakovali letos, je Tibet do sedaj obiskalo zgolj 100.000 turistov. Kljub temu, da je Tibet že od 28. aprila odprt za domače turiste, se je tja odpravilo bore malo Kitajcev, saj so jih od tega odvrnile podobe nasilja Tibetancev nad kitajskimi priseljenci, ki jim jih je posredovala državna televizija in preostali mediji. Tibet je “sedaj varen”, zatrjujejo uradniki tibetanske turistične zveze, ter vabijo domače in tuje turiste, da znova začnejo obiskovati pokrajino.

Po tem, ko je Lhasa “uspešno” prestala obisk olimpijske plamenice, so oblasti “začutile”, da je “tibetanska družba [dovolj] stabilna in harmonična”, da vstop dovolijo tudi tujcem. Prva dva tujca, ki sta včeraj obiskala Lhaso, sta bila Šveda, v nedeljo pričakujejo štiri turiste iz Singapurja. Svoboda tujih novinarjev seveda še naprej ostaja zelo omejena.

Danes “praznujemo” 19 rojstni dan neznanega junaka, ki je na prostrani pekinški aveniji Dolgega miru (Changan dajie), le streljaj stran od Trga nebeškega miru (Tiananmen guangchang), z dvema belima vrečkama v rokah, stopil pred kolono tankov.

V luči dogajanja, ki je preko noči dodobra pretreslo pekinške ulice in avenije, ta dogodek sam po sebi ne bi bil nič posebnega, če tega obupno pogumnega dejanja ne bi zabeležile kamere. Posnetek je obkrožil svet – v dnevniku ga je predvajala tudi naša televizija – in postal ikona protestnega gibanja, ki je vse od 15. marca zasedalo trg pred Veliko palačo ljudstva – kitajskim parlamentom.

Sam dogodek, ki je pomembno zaznamoval polpreteklo kitajsko zgodovino, uspešno tone v pozabo. Vsakoletnega protestnega pohoda v Hong Kongu se udeležuje vse manj ljudi. V senci reflektorjev, ki so usmerjeni na olimpijsko prizorišče, se v teh dneh po trgu sprehaja več uniformiranega osebja kot je to običajno. Tudi na ulicah okoli trga je videti več policijskih vozil. V zaporih še vedno ždijo protagonisti tega pogumnega dejanja, materam ubitih protestnikov ne dovolijo žalovati in marsikdo v teh dneh, po “nasvetu” policije, ne bo zapustil svojega doma.

Važno, da so igre! Kruha na Kitajskem itak ne jedo.