Danes sta se mi končno javila prijatelja, ki pravkar potujeta po Kitajski. Ker sta bila po prvotnem načrtu namenjena v bližino krajev, kjer je treslo najhuje, me je že pošteno skrbelo. Streslo ju je v Xianu, starodavnem mestu, domu čet glinenih vojščakov, ki je od epicentra oddaljen 500 kilometrov. Po šprintu iz hotela, sta preostanek dneva, zaradi popotresnih sunkov, preživela v parku.
Naslednja postaja njunega spremenjenega potovanja je tako postalo čudovito mestece Xiahe , ob katerem stoji Labrang samostan – največji in najpomembnejši tibetanski samostan izven ozemlja avtonomne pokrajine Tibet. Največja turistična atrakcija tega področja pa jima ni bila usojena. Že po nekaj minutah so ju začeli preganjati policaji in ju nagnali nazaj v dolino. Ker eden od njiju zna kitajsko jima je uspelo izboriti brzinski ogled samostana in par hitrih fotografij.
Xiahe leži na severo-vzhodu Tibetanske planote, na robu območja, ki ga je pred okupacijo zavzemal Tibet. Od Lhase, ki je bila med protesti deležna največ medijske pozornosti, je oddaljen 1200 kilometrov, od meje današnjega Tibeta pa približno 600. Ta področja so bila, vsaj ko sem tam naokoli taval sam, veliko bolj sproščena od krajev znotraj meja današnjega Tibeta. Ker ležijo v provincah z "nezvenečimi" imeni jih Tibeta željni turisti povečini zanemarjajo in morda je prav zato nanje nekoliko "pozabila" tudi težka vladna roka.
Tujci so sedaj v teh krajih nezaželjeni, saj je tudi tukaj prišlo do obširnih protestov, ki so zahtevali več deset življenj in prej odprto in sproščeno območje se šibi pod težo policijske in vojaške prisotnosti.
Potres je resda prizadejal predvsem Kitajce, čeprav je stresel tudi marsikatero tibetansko hišo. Tibetancem pa je prizadejal ogromno "kolateralno" škodo, saj je odvrnil pozornost svetovne javnosti od njihovega boja za kulturno neodvisno in svobodno življenje.
V nekaj minutah po potresu so se na medmrežju pojavila prva sporočila. Najprej je “oživel” Twitter, sledili so zemljevidi z označenim epicentrom, objavljene so bile prve fotografije in videi. Kitajska vlada je na območje že poslala 50.000 vojakov. Tik pred objavo so našteli že 12.000 žrtev.
V kitajski tradicij velja, da slab dogodek ne pride sam in da naravne katastrofe napovedujejo družbene spremembe. Cesarju namreč “nebeški mandat” za vladanje Kitajski podeli Nebo in takšnele katastrofe so bile od vedno znak, da je Nebo svoj mandat preklicalo. Veliko kitajskih dinastij se je končalo v letih poplav, potresov in drugih naravnih katastrof.
Zadnje tako katastrofalno leto, ki predstavlja eno najpomembnejših prelomnic v polpretekli kitajski zgodovini, je bilo leto 1976. Januarja je najprej umrl med ljudstvom zelo priljubljeni politik Zhou EnLai. V spomin na njegovo smrt so aprila na trgu Tiananmen izbruhnile demonstracije, ki jih je oblast krvavo zadušila in izkoristila za politične čistke. Junija je mesto Tangshan prizadel katastrofalni protest 8.2 stopnje po Richterjevi lestvici kateremu je čez 16 ur sledil popotresni sunek 7.8 stopnje. Potresa sta povzročila smrt 250.000 ljudi. Le dva meseca za tem je umrl Mao Zedong.
Letošnje leto se za kitajsko oblast ni začelo nič kaj bolj obetavno. Protesti v Tibetu so po vsem svetu sprožili gnev pristašev Tibetancev in človekovih pravic. Nedavni potres je stresel eno najbolj gosto naseljenih kitajskih provinc. Le ugibamo lahko, kaj bo prišlo na plano, ko bo Kitajska pod “olimpijskim” drobnogledom svetovnih medijev in javnosti. Še večjo neznanko pa predstavlja čas po olimpijskih igrah, ko bo kitajska vlada ostala brez nacionalističnega “olimpijskega korenčka” in bo skupaj s svojim ljudstvom soočena z nič kaj prijetno realnostjo.
V času, ko v Sloveniji potekata dve gladovni stavki, ki skušata slovenski državni aparat prisiliti v spoštovanje zakonov, mineva 19 obletnica začetka velike gladovne stavke protestnikov na Pekinškem trgu Tiananmen.
不能死在今天 – ne smemo umreti danes
Od 15. aprila, ko so študenti zasedli trg, je minil že skoraj cel mesec in protestniki so se zaradi ignorance vlade do njihovih zahtev odločili, da začnejo z gladovno stavko v kateri je sodelovalo od 1000 do 3000 protestnikov. S tem obupanim dejanjem so se skušali upreti učinkoviti vladni taktiki, ki je z ignoriranjem njihovih zahtev uspela že pošteno zredčiti njihove vrste.
Gladovna stavka, še posebej izmučeni protestniki, ki so jih iz razbeljenega trga kmalu začeli množično voziti v bolnice, je zbudila sočutje prebivalcev Pekinga, ki so že od vsega začetka podpirali njihov protest. Svoje je k temu prispeval tudi bližajoči se obisk Gorbačova, katerega je 15. maja na trgu pričakalo 150.000 protestnikov.
Še preden so razmere v Tibetu prišle na naše naslovnice, se je tja za tri mesece odpravil Tash Despa, ki je pred 11 leti preko Himalaje zbežal v izgnanstvo. Da bi svetu pokazal razmere v svoji domovini, se je skupaj z nagrajenim dokumentaristom Jezza Neumann-om, odpravil na tvegano pot po odročni in zaprti pokrajini.
Dokumentarec, zaradi svoje nazornosti in predvsem črno-belega slikanja razmer v provinci, morda na trenutke spominja na propagandni film, vendar je v takih razmerah težko izdelati "nepristranski" dokumentarec. Iz lastnih izkušenj tudi vem, da so razmere v Tibetu približno take, kot jih film prikazuje.
O tibetansklih protestih je bilo zadnje čase veliko povedanega in tudi veliko zlaganega. Spomnim se posnetkov tibetanskega meniha, ki je razbijal izložbo kitajske trgovine v Lhasi in vse skupaj postane nekoliko bolj razumljivo, če pomislim, da je izložbo razbijal eden od “menihov” na spodnji sliki. Več primerov je opisanih tukaj.
Seveda pa vse laži vendarle niso le kitajske. Marsikatero so zakrivili tudi površni, nesposobni in vsekakor senzacionalistični zahodni mediji. Na strani www.anti-cnn.com je zbranih kar nekaj tovrstnih cvetk.
Če bi bila Konfucij in Lao Zi še živa, bi pisala 維基大典 (Wikipedijo). Tako jo namesto njiju piše skupina strokovnjakov, ki še obvlada ta stari jezik.
Klasična kitajščina je bila uradni jezik kitajskih cesarstev in še za časa njenega življenja jo je govorilo in pisalo zgolj okoli 10% kitajcev. Šlo je predvsem za konfucijanske izobražence, ki so predstavljali kitajske cesarske birokracije.
Med ogrožene jezikovne vrste se je vpisala s padcem zadnje kitajske dinastije leta 1911. Zadnji žebelj v krsto so zabile literarne reforme in gibanja, ki so predvsem po letu 1919 začela kitajsko literaturo pisati v ljudem razumljivem jeziku.
Zadnje čase so na morju v okolici Tajvana in Hong Konga šahovske partije kar pogoste. ZDA v njih prispeva letalonosilko s spremljevalnimi ladjami ali par minolovk, Kitajska pa v igro prispeva, oziroma bolje rečeno ne-prispeva, Hong Kongško pristanišče.
Najprej sta za vstop v pristanišče rutinsko zaprosili dve minolovki, ki sta se tja hoteli zateči pred nevihto. Čeprav bi jima morala Kitajska oz. Hong Kongška oblast po mednarodnem pomorskem pravu dovoliti vstop, so ju Kitajci zavrnili. Saj veste: nacionalna varnost in podobne neumnosti.
Okoli “zahvalnega dneva” je v taisto pristanišče hotela zaviti ameriška letalonosilka s spremljevalnimi ladjami, ki je pred tem že dobila dovoljenje kitajske oblasti. Tja so prileteli tudi družinski člani mornarjev na teh ladjah, da bi skupaj preživeli praznike. Vendar je kitajska oblast, nič kaj hvaležno, dovoljenje v zadnjem trenutku preklicala in se čez nekaj časa spet premislila, ter ladjam dovolila vstop. Te pa so takrat že odšle na pot proti svoji bazi na Japonskem. Sproti pa so čisto po naključju zavile še skozi Tajvansko ožino.
Pri vseh teh šahovskih manevrih seveda nimajo prav nič pomorske vaje kitajske vojske, ki potekajo nekje nedaleč od Tajvana, niti napoved ZDA, da bodo Tajvanu prodali nekaj najsodobnejših vojaških naprav. Po zagotovilih kitajskega zunanjega ministra, ki je miril razburjenega Busha, je šlo namreč le za nesporazum. Da je temu res tako je s podpisom novega trgovskega sporazuma potrdil tudi Bush.
Še sreča, da za svetovni mir skrbijo tako “razumne” države.
Predsednikova knjiga Misli o življenju in zavedanju je doživela prevod v kitajščino. Sodeč po skopih informacijah, ki sem jih danes prebral v sobotnem Dnevniku, stavim svojo sinološko diplomo, da knjiga ni izšla na “celini” (L.R. Kitajska). Po vsej verjetnosti je bila knjiga izdana na Tajvanu, kjer je eden od centrov sekte Falun Gong in verjetno še kake podobne skupnosti, katerim prav godi, da predsednik neke (evropske) države zagovarja njim tako sorodne misli. Slednje pa prav gotovo gre močno v nos kitajski Partijski oblasti.
Prav zanimivo bi bilo knjigo dobiti v roke, čeprav stavim vsaj kazalo in uvod moje zgoraj omenjene diplome, da je bila knjiga prevedena v kitajščino iz angleškega prevoda in ne iz slovenskega originala. Pa je zamujena še ena možnost za ustvarjenje svetle(jše) sinološke prihodnosti.
Točenje goriva v ultralahko letalo na nekem Kitajskem in nekem Japonskem letališču. Popolnoma brez želja po generaliziranju. Čisto faktografski oris dveh načinov za dosego istega cilja. Malo verjetno, ampak povsem mogoče bi lahko bilo tudi povsem obratno.
Slika iz Wikipedije
