Rumena reka se vali nazaj,
od sonca se usiplje mrak in mraz,
vsem burjam vrata odprta so v Kitaj -
Kje si nam, general, kak tvoj ukaz? -

Reka se spomni večne struje spet,
sonce odstre nam zlati svoj obraz,
pomladna sapica predahne svet -
ne veste več? – naš general je čas.

Zdaj tod šopiri tujec se ohol:
kot v vodi sol raztopil se bo v nas.
Nam ni pred veki vdrl čez zid Mongol?
Ni ga, mi smo: naš general je čas.

Kitajski modri rek je uk in up širokim narodom. -
Kaj dal bi jaz, da morem krikniti v straž hrum in hrup:
Nič, fantje, nič: naš general je čas!

Oton Župančič

avenija Changan, Peking – 5.6.1989

Stal je sredi pekinške avenije Changan, ko se mu je iz smeri trga Tiananmen približevala kolona kakih sedemnajstih tankov. Oblečen je bil v belo srajco in temne hlače. V rokah je držal dve plastični vrečki. Šofer prvega tanka v koloni se mu je skušal izogniti, vendar se je vedno znova postavil predenj. Ko se je tank ustavil je zlezel na njega in se skozi loputo na vrhu kupole začel pogovarjati z vojaki v tanku. Ko je čez nekaj časa sestopil z tanka ga je skupinica ljudi nemudoma zvlekla v zavetje množice, ki je opazovala njegovo junaško dejanje.
Nekateri pravijo, da je bil ta neznani upornik 19 letni študent Wang Weilin. Drugi menijo, da je bil sin tovarniškega delavca. Tretjim pa se je zdel kot da bi se iz podeželja z vlakom pravkar pripeljal v prestolmico. V resnici pa nihče ne ve kdo je ta neznani upornik, kako mu je ime in kje je sedaj.
Njegovo pogumno dejanje je postalo simbol “Pekinške pomladi 1989″ in preko televizijskih sprejemnikov so ga videli ljudje po celem svetu. Pomen njegovega dejanja je bil tolikšen, da ga je revija Time postavila med 100 najvplivnejših osebnosti preteklega stoletja.

avenija Changan, Peking – jutro 4.6.1989

Vojska je v boju z protestniki in prebivalci Pekinga imela premoč v orožju in do jutra četrtega junija se ji je uspelo prebiti do trga, kjer je bilo še vedno nekaj tisoč protestnikov. Vojska je obkolila trg in po pogajanjih dovolila miren odhod protestnikov. Ti so ob odhodu še vedno nosili transparente in zastave svojih univerz. Na tem mestu je potrebno omeniti, da kljub razširjenem prepričanju, na samem trgu ni bilo žrtev. Pričevanja, ki so govorila o žrtvah, so se kasneje izkazala za lažna. Na trg je vojska, resda prišla z tanki in oklepnimi transporterji, ter z njimi pregazila študentske šotore. Slišalo se je tudi streljanje, ki pa je bilo namenjeno zvočnikom, ki so jih študentje obesili na spomenik.

Preberi preostanek objave »

Proti večeru 3. junija se vojska zopet začne premikati proti smeri trga. V vojaških konvojih, ki se iz različnih smeri začnejo premikati proti trgu, je okrog 15.000 vojakov v bojni odpravi.  Tokrat je vojska oborožena, odločena in pooblaščena, da se za vsako ceno prebije do trga. Na svoji poti naleti na barikade, katere so postavili in branili študentje, delavci, ter ostali prebivalci Pekinga.
Preberi preostanek objave »

V soboto zjutraj se je na ulice, v znak protesta, odpravila množica ljudi, ki se je takoj znašla pred več kot 2.000 neoboroženimi vojaki, ki so korakali proti mestnemu središču. Vojska se je zaradi premoči prebivalcev umaknila. Vest o vojski v mestu je na ulice pripeljala se več ljudi. Med njimi, ter policijo in vojsko je prišlo do prvih spopadov. Policija je pred Zhongnanhaiem uporabila solzilec in pretepla nekaj protestnikov, ti pa so jih zasuli z kamenjem. Za Veliko palačo ljudstva so se protestniki in vojska obmetavali z opekami. Pred Pekingško želežniško postajo sta si stali nasproti vojska in demonstranti. Uporaba sile je pripeljala do radikalizacije in poživitve gibanja. Množice so začele prevračati vojaska vozila pred Zhongnanhai-em in kamenjati Veliko palačo ljudstva.
Preberi preostanek objave »

Vladna taktika nedelovanja je v začetku junija začela kazati rezultate. Protestniki so se naveličali postopati po trgu in ulicah, ter se večinoma vrnili na svoje domove. Na trgu je ostalo le še nekaj tisoč protestnikov, ki so večinoma na demonstracije pripotovali iz drugih krajev.
Preberi preostanek objave »

Kljub izrednem stanju, ki je bilo razglašeno 20. maja, je na trgu še vedno ostalo na stotisoče protestnikov. “Če se umaknemo iz trga, nas bo vlada vseeno ubila in počistila z tistimi, ki so nas podpirali;” je v intervjuju na trgu dejala študentska voditeljica Chai Ling. “Kdo ve čez koliko časa bo lahko gibanje zopet vzklilo. Vlada ima mnogo represivnih sredstev – eksekucija, izolacija.”
Znotraj najvišjih vladnih krogov je, že od vsega začetka, potekala debata med zagovorniki kompromisa in zagovorniki odločnejših ukrepov. Razkol znotraj partijskih vrst se je najbolje pokazal po razglasitvi izrednega stanja, ki ga vlada, še dober teden po odločitvi, ni izvajala. Tudi dejstvo, da so protesti trajali že več kot mesec dni, govori v prid vladni neodločenosti.

Vlada je na proteste odgovarjala z ostro retoriko. Premier Li Peng je 19. maja v svojem govoru v Veliki palači ljudstva, ki so ga prek zvočnikov prenašali tudi na trgu,  vedno znova omenjal “zadušitev” česar je imenoval “revolt”, govoril o odločnih ukrepih, ki naj bi vzpostavili “normalno stanje” in zaukazal delavcem, naj se držijo delovnih obveznosti in študentom, naj se vrnejo v učilnice.
Ko je informacija o izrednem stanju pricurljala do študentov so ti zaključii z gladovno stavko in se pripravili, da kljub vsemu, nadaljujejo z zasedbo trga. Na cestah v okolici trga so postavili barikade, ki naj bi ustavile vojsko in policijo. Delavci so se z kamioni odpravili dlje od trga in tam postavili barikade.

Vlada je, na šesti dan gladovne stavke, klonila pod pritiskom in pristala na študentsko zahtevo po dialogu. Peščica študentov, ki je bila izbrana za pogovore z Li Pengom, je imela v mislih le eno – demokracijo. Svoje skrbi in zahteve so predstavili odkrito in nedvoumno. Vlada pa je vztrajala, da protestniki najprej končajo z gladovno stavko in zapustijo trg. Pogovori so bili bolj podobni prepiru in so obrodili le malo sadov. Protestniki so vladne zahteve zavrnili in nadaljevali z stavko. Vlada pa se je začela  pripravljati za uvedbo izrednega stanja.

Vir fotografije: Tiananmen Masacre Memorial Museum

Če je bila Hujeva smrt povod za začetek demonstracij, pa je bil, za začetek maja napovedani, prihod sovjetskega predsednika Mihaila Gorbačova, tista gonilna sila, ki je študente gnala, da, kljub vladnim grožnjam, nadaljujejo z zasedbo trga. To naj bi bil, po razkolu med Maom in Stalinom, prvi sestanek na tako visoki ravni in protestniki so se zavedali, da bodo vanje uprta očesa vseh svetovnih medijev. Upali so, da bodo s tem vlado prisilili, da bo privolila v pogovore z študenti, poln trg protestnikov bi vlado namreč spravil v zadrego pred svetovno javnostjo.

Preberi preostanek objave »