Danes “praznujemo” 19 rojstni dan neznanega junaka, ki je na prostrani pekinški aveniji Dolgega miru (Changan dajie), le streljaj stran od Trga nebeškega miru (Tiananmen guangchang), z dvema belima vrečkama v rokah, stopil pred kolono tankov.

V luči dogajanja, ki je preko noči dodobra pretreslo pekinške ulice in avenije, ta dogodek sam po sebi ne bi bil nič posebnega, če tega obupno pogumnega dejanja ne bi zabeležile kamere. Posnetek je obkrožil svet – v dnevniku ga je predvajala tudi naša televizija – in postal ikona protestnega gibanja, ki je vse od 15. marca zasedalo trg pred Veliko palačo ljudstva – kitajskim parlamentom.

Sam dogodek, ki je pomembno zaznamoval polpreteklo kitajsko zgodovino, uspešno tone v pozabo. Vsakoletnega protestnega pohoda v Hong Kongu se udeležuje vse manj ljudi. V senci reflektorjev, ki so usmerjeni na olimpijsko prizorišče, se v teh dneh po trgu sprehaja več uniformiranega osebja kot je to običajno. Tudi na ulicah okoli trga je videti več policijskih vozil. V zaporih še vedno ždijo protagonisti tega pogumnega dejanja, materam ubitih protestnikov ne dovolijo žalovati in marsikdo v teh dneh, po “nasvetu” policije, ne bo zapustil svojega doma.

Važno, da so igre! Kruha na Kitajskem itak ne jedo.

V času, ko v Sloveniji potekata dve gladovni stavki, ki skušata slovenski državni aparat prisiliti v spoštovanje zakonov, mineva 19 obletnica začetka velike gladovne stavke protestnikov na Pekinškem trgu Tiananmen.

Od 15. aprila, ko so študenti zasedli trg, je minil že skoraj cel mesec in protestniki so se zaradi ignorance vlade do njihovih zahtev odločili, da začnejo z gladovno stavko v kateri je sodelovalo od 1000 do 3000 protestnikov. S tem obupanim dejanjem so se skušali upreti učinkoviti vladni taktiki, ki je z ignoriranjem njihovih zahtev uspela že pošteno zredčiti njihove vrste.

Gladovna stavka, še posebej izmučeni protestniki, ki so jih iz razbeljenega trga kmalu začeli množično voziti v bolnice, je zbudila sočutje prebivalcev Pekinga, ki so že od vsega začetka podpirali njihov protest. Svoje je k temu prispeval tudi bližajoči se obisk Gorbačova, katerega je 15. maja na trgu pričakalo 150.000 protestnikov.

Več…

Spet je prišla pomlad in brskanje po Wikipediji me je pripeljalo do spodnje fotografije in spomnilo na to, da so pred 18 leti, na predvčerajšnji dan, Pekinški trg Tiananmen zasedli študentje, ter s pomočjo in podporo vseh slojev pekinške družbe tam ostali skoraj dva meseca.

spomenik ob 10. obletnici – Wroclav, Poljska

(več …)

avenija Changan, Peking – 5.6.1989

Stal je sredi pekinške avenije Changan, ko se mu je iz smeri trga Tiananmen približevala kolona kakih sedemnajstih tankov. Oblečen je bil v belo srajco in temne hlače. V rokah je držal dve plastični vrečki. Šofer prvega tanka v koloni se mu je skušal izogniti, vendar se je vedno znova postavil predenj. Ko se je tank ustavil je zlezel na njega in se skozi loputo na vrhu kupole začel pogovarjati z vojaki v tanku. Ko je čez nekaj časa sestopil z tanka ga je skupinica ljudi nemudoma zvlekla v zavetje množice, ki je opazovala njegovo junaško dejanje.
Nekateri pravijo, da je bil ta neznani upornik 19 letni študent Wang Weilin. Drugi menijo, da je bil sin tovarniškega delavca. Tretjim pa se je zdel kot da bi se iz podeželja z vlakom pravkar pripeljal v prestolmico. V resnici pa nihče ne ve kdo je ta neznani upornik, kako mu je ime in kje je sedaj.
Njegovo pogumno dejanje je postalo simbol “Pekinške pomladi 1989″ in preko televizijskih sprejemnikov so ga videli ljudje po celem svetu. Pomen njegovega dejanja je bil tolikšen, da ga je revija Time postavila med 100 najvplivnejših osebnosti preteklega stoletja.

avenija Changan, Peking – jutro 4.6.1989

Vojska je v boju z protestniki in prebivalci Pekinga imela premoč v orožju in do jutra četrtega junija se ji je uspelo prebiti do trga, kjer je bilo še vedno nekaj tisoč protestnikov. Vojska je obkolila trg in po pogajanjih dovolila miren odhod protestnikov. Ti so ob odhodu še vedno nosili transparente in zastave svojih univerz. Na tem mestu je potrebno omeniti, da kljub razširjenem prepričanju, na samem trgu ni bilo žrtev. Pričevanja, ki so govorila o žrtvah, so se kasneje izkazala za lažna. Na trg je vojska, resda prišla z tanki in oklepnimi transporterji, ter z njimi pregazila študentske šotore. Slišalo se je tudi streljanje, ki pa je bilo namenjeno zvočnikom, ki so jih študentje obesili na spomenik.

(več …)

Proti večeru 3. junija se vojska zopet začne premikati proti smeri trga. V vojaških konvojih, ki se iz različnih smeri začnejo premikati proti trgu, je okrog 15.000 vojakov v bojni odpravi.  Tokrat je vojska oborožena, odločena in pooblaščena, da se za vsako ceno prebije do trga. Na svoji poti naleti na barikade, katere so postavili in branili študentje, delavci, ter ostali prebivalci Pekinga.
(več …)

V soboto zjutraj se je na ulice, v znak protesta, odpravila množica ljudi, ki se je takoj znašla pred več kot 2.000 neoboroženimi vojaki, ki so korakali proti mestnemu središču. Vojska se je zaradi premoči prebivalcev umaknila. Vest o vojski v mestu je na ulice pripeljala se več ljudi. Med njimi, ter policijo in vojsko je prišlo do prvih spopadov. Policija je pred Zhongnanhaiem uporabila solzilec in pretepla nekaj protestnikov, ti pa so jih zasuli z kamenjem. Za Veliko palačo ljudstva so se protestniki in vojska obmetavali z opekami. Pred Pekingško želežniško postajo sta si stali nasproti vojska in demonstranti. Uporaba sile je pripeljala do radikalizacije in poživitve gibanja. Množice so začele prevračati vojaska vozila pred Zhongnanhai-em in kamenjati Veliko palačo ljudstva.
(več …)

Vladna taktika nedelovanja je v začetku junija začela kazati rezultate. Protestniki so se naveličali postopati po trgu in ulicah, ter se večinoma vrnili na svoje domove. Na trgu je ostalo le še nekaj tisoč protestnikov, ki so večinoma na demonstracije pripotovali iz drugih krajev.
(več …)

Kljub izrednem stanju, ki je bilo razglašeno 20. maja, je na trgu še vedno ostalo na stotisoče protestnikov. “Če se umaknemo iz trga, nas bo vlada vseeno ubila in počistila z tistimi, ki so nas podpirali;” je v intervjuju na trgu dejala študentska voditeljica Chai Ling. “Kdo ve čez koliko časa bo lahko gibanje zopet vzklilo. Vlada ima mnogo represivnih sredstev – eksekucija, izolacija.”
Znotraj najvišjih vladnih krogov je, že od vsega začetka, potekala debata med zagovorniki kompromisa in zagovorniki odločnejših ukrepov. Razkol znotraj partijskih vrst se je najbolje pokazal po razglasitvi izrednega stanja, ki ga vlada, še dober teden po odločitvi, ni izvajala. Tudi dejstvo, da so protesti trajali že več kot mesec dni, govori v prid vladni neodločenosti.

Vlada je na proteste odgovarjala z ostro retoriko. Premier Li Peng je 19. maja v svojem govoru v Veliki palači ljudstva, ki so ga prek zvočnikov prenašali tudi na trgu,  vedno znova omenjal “zadušitev” česar je imenoval “revolt”, govoril o odločnih ukrepih, ki naj bi vzpostavili “normalno stanje” in zaukazal delavcem, naj se držijo delovnih obveznosti in študentom, naj se vrnejo v učilnice.
Ko je informacija o izrednem stanju pricurljala do študentov so ti zaključii z gladovno stavko in se pripravili, da kljub vsemu, nadaljujejo z zasedbo trga. Na cestah v okolici trga so postavili barikade, ki naj bi ustavile vojsko in policijo. Delavci so se z kamioni odpravili dlje od trga in tam postavili barikade.