Kljub izrednem stanju, ki je bilo razglašeno 20. maja, je na trgu še vedno ostalo na stotisoče protestnikov. “Če se umaknemo iz trga, nas bo vlada vseeno ubila in počistila z tistimi, ki so nas podpirali;” je v intervjuju na trgu dejala študentska voditeljica Chai Ling. “Kdo ve čez koliko časa bo lahko gibanje zopet vzklilo. Vlada ima mnogo represivnih sredstev – eksekucija, izolacija.”
Znotraj najvišjih vladnih krogov je, že od vsega začetka, potekala debata med zagovorniki kompromisa in zagovorniki odločnejših ukrepov. Razkol znotraj partijskih vrst se je najbolje pokazal po razglasitvi izrednega stanja, ki ga vlada, še dober teden po odločitvi, ni izvajala. Tudi dejstvo, da so protesti trajali že več kot mesec dni, govori v prid vladni neodločenosti.

Vlada je na proteste odgovarjala z ostro retoriko. Premier Li Peng je 19. maja v svojem govoru v Veliki palači ljudstva, ki so ga prek zvočnikov prenašali tudi na trgu,  vedno znova omenjal “zadušitev” česar je imenoval “revolt”, govoril o odločnih ukrepih, ki naj bi vzpostavili “normalno stanje” in zaukazal delavcem, naj se držijo delovnih obveznosti in študentom, naj se vrnejo v učilnice.
Ko je informacija o izrednem stanju pricurljala do študentov so ti zaključii z gladovno stavko in se pripravili, da kljub vsemu, nadaljujejo z zasedbo trga. Na cestah v okolici trga so postavili barikade, ki naj bi ustavile vojsko in policijo. Delavci so se z kamioni odpravili dlje od trga in tam postavili barikade.

Vlada je, na šesti dan gladovne stavke, klonila pod pritiskom in pristala na študentsko zahtevo po dialogu. Peščica študentov, ki je bila izbrana za pogovore z Li Pengom, je imela v mislih le eno – demokracijo. Svoje skrbi in zahteve so predstavili odkrito in nedvoumno. Vlada pa je vztrajala, da protestniki najprej končajo z gladovno stavko in zapustijo trg. Pogovori so bili bolj podobni prepiru in so obrodili le malo sadov. Protestniki so vladne zahteve zavrnili in nadaljevali z stavko. Vlada pa se je začela  pripravljati za uvedbo izrednega stanja.

Vir fotografije: Tiananmen Masacre Memorial Museum

Če je bila Hujeva smrt povod za začetek demonstracij, pa je bil, za začetek maja napovedani, prihod sovjetskega predsednika Mihaila Gorbačova, tista gonilna sila, ki je študente gnala, da, kljub vladnim grožnjam, nadaljujejo z zasedbo trga. To naj bi bil, po razkolu med Maom in Stalinom, prvi sestanek na tako visoki ravni in protestniki so se zavedali, da bodo vanje uprta očesa vseh svetovnih medijev. Upali so, da bodo s tem vlado prisilili, da bo privolila v pogovore z študenti, poln trg protestnikov bi vlado namreč spravil v zadrego pred svetovno javnostjo.

(več …)

Vsako leto se okoli 4. junija po vsem svetu spominjamo dogodkov in nasilja Kitajske oblasti nad demonstranti, ki so takrat še vztrajali na pekinških ulicah in zasedali trg pred Veliko palačo ljudstva.
Vsa ta leta pa ne pomnim, da bi se kdaj spomnili poguma tistih prvih protestnikov, okoli 1000 študentov Pekinške univerze, ki so 18. aprila odkorakali proti trgu Tiananmen.
Študentje so vladi zamerili, da je dopustila naraščanje razlik meddelavci in vodilnimi kadri, med ljudstvom in uradniki, zamerili so ji naraščajočo inflacijo in razpaslo korupcijo, ki je segala v najvišje Partijske in vladne vrste.
Morda največja študentska zamera vladi pa je bila ta, da noče z nikomer deliti oblasti. Po reformah, ki so vedno bolj kazale na razvoj v smeri demokratizacije in kapitalizacije kitajske družbe in ekonomije, so intelektualci upravičeno pričakovali, da bo vlada v duhu svojih reform dopustila intelektualcem več politične moči. Študentje in intelektualci so bili v primerjavi z delavci v privilegiranem položaju. Vendar pa v primerjavi z birokratskim slojem, le ti niso imeli politične moči in s tem niso bili zadovoljni.
Pekinški študentje so načrtovali proteste že za 15. april, vendar so pod pritiskom oblasti odstopili od teh načrtov. Tega dne pa je za posledicami srčne kapi umrl Hu Yaobang, zagovornik ekonomskih in političnih reform, ki je bil pred leti odstavljen z mesta generalnega sekretarja Partije, ker se je neuspešno ukvarjal z javnim aktivizmom in kritiko Partije, izraženo na študentskih protestih leta 1986.
Na trg Tiananmen so se tega dne začeli zgrinjati tisoči, ki so hoteli izraziti svojo žalost ob smrti priljubljenega politika. Študentje, ki so opustili svoje načrte za protest, so v tem videli veliko priložnost in 18. aprila protestno odkorakali pred Veliko palačo ljudstva, sedež Kitajske politične oblasti, od koder so jih pregnali tistega usodnega 4. junija 1989.