Gansu je provinca v severozahodni Kitajski. Glavno mesto province je Lanzhou, trimilijonsko mesto ob Rumeni reki. Lanzhou je pomembno prometno križišče med zahodno in vzhodno Kitajsko. Vse železniške povezave z zahodom Kitajske gredo skozi Lanzhou.
Mesto leži v ozki dolini in je dolgo okoli 30 kilometrov. V njem je zelo razvita kemična industrija, kar v kombinaciji z ozko in zaprto dolino, Lanzhou uvršča v eno najbolj onesnaženih mest na Kitajskem in s tem tudi na svetu.
Večino province prekrivajo puščave in suha puščavska gorovja. Južni del province pa se nahaja na začetku Tibetanske planote na višini okoli 3000 metrov. Celotna provinca leži na nadmorski višini 1500 metrov ali več.
Provinca leži na puščavskem koridorju, ki povezuje Kitajsko s srednjo Azijo. Po tem koridorju so že za časa dinastije Han potekale trgovske poti z Rimskim cesarstvom. Kitajci so prodajali predvsem svilo, od Rimljanov pa so dobivali steklo.
V zahodnem delu province, kjer se je Svilena cesta razcepila na dva kraka, leži mestece Dunhuang, ob katerem je svetovno znana znamenitost, ki jo je zaščitil tudi UNESCO. V steno vklesane budistične jame predstavljajo eden vrhuncev budistične umetnosti na tem področju. Jame so za srečno pot dali izdelati trgovci, ki so s karavanami hodili tod mimo.
V osrednjem delu province, v kraju Jiuquan je središče kitajske vesoljske industrije. Tam je tudi izstrelišče za vesoljske rakete.
Provinca je narodnostno zelo mešana. Tu živijo pripadniki ljudstva Han, Tibetanci, ljudstvo Hui, Mongoli in Ujguri. Poseljenost je redka in skoncentrirana v oazah. Izjema so visoke planote v južnem Gansuju, kjer teče Rumena reka in ki so prerasle z bujnimi travniki.
V južnem delu province, v mestecu Xiahe, stoji največji tibetanski samostan izven avtonomne pokrajine Tibet. Po številu menihov je ta samostan celo največji. Ker leži izven avtonomne pokrajine Tibet, je verski nadzor nad samostanom nekoliko manjši, kar je omogočilo, da je v njem ostalo več menihov.
Danes sem spet začutil relativnost časa na kitajskem. V foto studiju, sredi slavne shanghaiske nakupovalne avenije, v senci trgovin Versace, Boss & comp., so mi ob prevzemu filma rekli, da bo razvit v dveh urah?! No ja, naj bo, ampak še v Tolminu ga razvijejo v petnajstih minutah…
Kot verjetno že veste, se po Kitajski širi zavedni duh nacionalizma. Da ne bom predolg bom citiral kratko, a odlično razlago, ki sem jo prebral v Off-u radia Študent: “Revizija zgodovine, razmejitve akvatorija ali hrvaško-italijansko-slovenski sindrom po daljneazijsko.”
To soboto smo imeli proteste tudi pri nas v Shanghaiu. Pravijo, da je prišlo okoli 10.000 ljudi, kar za Shanghaiske razmere ni omembe vredno. V času, ko je potekal protest je verjetno isto število šanghajčanov obiskalo japonske trgovine in restavracije, tako da bi dogodek kvečjemu lahko označili za “incident”. Utrip v japonski veleblagovnici Isetan je bil prav tak, kot je vsako soboto.
Ta teden sem šel na morebitno poslovni izlet. Cilj bo ostal moja morebitna poslovna skrivnost, povem vam le toliko, da je snežilo.
Po pravici povedano je ta morebitnost zares morebitna, saj sem šel tja le zato, ker me je prijatelj, ki ima firmo v Lanzhou-u, povabil naj grem z njim. Šel sem “zijala prodajat”, kot bi rekli po naše.
Počasi se me loteva Božična slabost. Pred vsemi šoping centri, iz cevi in ostalih nenaravnih materialov, gradijo božična drevesca. Po zraku se širi opojna meglica fino razpršene rdeče barve za železo, s katero pravkar barvajo stebre nekakšne božične inštalacije pred veleblagovnico v središču mesta. Na drugi strani ulice se v višino pne ogrodje še večje imitacije, ki stoji pred še višjo stavbo, v kateri ura parkiranja stane precej več kot v istem času zasluži povprečen kitajec.
