Vsako leto se okoli 4. junija po vsem svetu spominjamo dogodkov in nasilja Kitajske oblasti nad demonstranti, ki so takrat še vztrajali na pekinških ulicah in zasedali trg pred Veliko palačo ljudstva.
Vsa ta leta pa ne pomnim, da bi se kdaj spomnili poguma tistih prvih protestnikov, okoli 1000 študentov Pekinške univerze, ki so 18. aprila odkorakali proti trgu Tiananmen.
Študentje so vladi zamerili, da je dopustila naraščanje razlik meddelavci in vodilnimi kadri, med ljudstvom in uradniki, zamerili so ji naraščajočo inflacijo in razpaslo korupcijo, ki je segala v najvišje Partijske in vladne vrste.
Morda največja študentska zamera vladi pa je bila ta, da noče z nikomer deliti oblasti. Po reformah, ki so vedno bolj kazale na razvoj v smeri demokratizacije in kapitalizacije kitajske družbe in ekonomije, so intelektualci upravičeno pričakovali, da bo vlada v duhu svojih reform dopustila intelektualcem več politične moči. Študentje in intelektualci so bili v primerjavi z delavci v privilegiranem položaju. Vendar pa v primerjavi z birokratskim slojem, le ti niso imeli politične moči in s tem niso bili zadovoljni.
Pekinški študentje so načrtovali proteste že za 15. april, vendar so pod pritiskom oblasti odstopili od teh načrtov. Tega dne pa je za posledicami srčne kapi umrl Hu Yaobang, zagovornik ekonomskih in političnih reform, ki je bil pred leti odstavljen z mesta generalnega sekretarja Partije, ker se je neuspešno ukvarjal z javnim aktivizmom in kritiko Partije, izraženo na študentskih protestih leta 1986.
Na trg Tiananmen so se tega dne začeli zgrinjati tisoči, ki so hoteli izraziti svojo žalost ob smrti priljubljenega politika. Študentje, ki so opustili svoje načrte za protest, so v tem videli veliko priložnost in 18. aprila protestno odkorakali pred Veliko palačo ljudstva, sedež Kitajske politične oblasti, od koder so jih pregnali tistega usodnega 4. junija 1989.

V zadnjih dneh minulega leta, pravzaprav je bil to kar zadnji dan, sem se, iz razlogov, ki jih tukajle ne bi razlagal, odpravil v trgovino kupit steklenico Heineken piva. Ponavadi pijem Laško, kot se za vsakega podeželjana, ki da kaj nase spodobi. Tokratna posebna priložnost pa je narekovala posebno pivo.
Šel sem torej v trgovino, do pred kratkim največjo v kraju, in stopil do polic z pivom. Pivu so v trgovini namenili celotno stalažo dolgo kakih 6 metrov. Police so se šibile pod težo steklenic in pločevink, vendar je podrobnejši pogled prinesel razočaranje. Na policah je bilo mogoče najt le Union in Laško.
V glavi se mi je odvrtel pogost prizor iz kitajskih veleblagovnic, kjer potrošniško izobilje pogosto nakazujejo z polnimi policami enakih izdelkov. Spomnim se mojega iskanja reflektorske žarnice v Shanghaiu. Pretaknil sem vse mogoče trgovine in med drugim obiskal tudi ogromen center B&Q, v katerem je bilo (po navedbi centra samega) mogoče najti okoli 500 različnih vrst luči. Pogled na kakih 10 metrov dolgo stalažo polno žarnic mi je zarisal nasmešek na usta, ki pa je žal kmalu izplahnel.
Stalaža je bila napolnjena nekako takole. Polovica je bila zapolnjena z varčnimi žarnicami, druga polovica pa z navadnimi – nitnimi – žarnicami. Ta druga polovica je zgledala nekako takole: prvi dolžinski meter stalaže je bil napolnjen s povsem enakimi 40W žarnicami, drugi meter z 60W žarnicami in tretji z 100W žarnicami. Preostala dva dolžinska metra sta bila namenjena dvema vrstama žarnic z manjšim navojem in različno močjo.
Kitajska in Slovenija sta si v nekaterih stvareh prav nerodno podobni. Nerodno predvsem zato, ker sta si podobni v stvareh, ki ne eni ne drugi strani nista v čast.

Gansu je provinca v severozahodni Kitajski. Glavno mesto province je Lanzhou, trimilijonsko mesto ob Rumeni reki. Lanzhou je pomembno prometno križišče med zahodno in vzhodno Kitajsko. Vse železniške povezave z zahodom Kitajske gredo skozi Lanzhou.

Mesto leži v ozki dolini in je dolgo okoli 30 kilometrov. V njem je zelo razvita kemična industrija, kar v kombinaciji z ozko in zaprto dolino, Lanzhou uvršča v eno najbolj onesnaženih mest na Kitajskem in s tem tudi na svetu.

Večino province prekrivajo puščave in suha puščavska gorovja. Južni del province pa se nahaja na začetku Tibetanske planote na višini okoli 3000 metrov. Celotna provinca leži na nadmorski višini 1500 metrov ali več.

Provinca leži na puščavskem koridorju, ki povezuje Kitajsko s srednjo Azijo. Po tem koridorju so že za časa dinastije Han potekale trgovske poti z Rimskim cesarstvom. Kitajci so prodajali predvsem svilo, od Rimljanov pa so dobivali steklo.

V zahodnem delu province, kjer se je Svilena cesta razcepila na dva kraka, leži mestece Dunhuang, ob katerem je svetovno znana znamenitost, ki jo je zaščitil tudi UNESCO. V steno vklesane budistične jame predstavljajo eden vrhuncev budistične umetnosti na tem področju. Jame so za srečno pot dali izdelati trgovci, ki so s karavanami hodili tod mimo.

V osrednjem delu province, v kraju Jiuquan je središče kitajske vesoljske industrije. Tam je tudi izstrelišče za vesoljske rakete.

Provinca je narodnostno zelo mešana. Tu živijo pripadniki ljudstva Han, Tibetanci, ljudstvo Hui, Mongoli in Ujguri. Poseljenost je redka in skoncentrirana v oazah. Izjema so visoke planote v južnem Gansuju, kjer teče Rumena reka in ki so prerasle z bujnimi travniki.

V južnem delu province, v mestecu Xiahe, stoji največji tibetanski samostan izven avtonomne pokrajine Tibet. Po številu menihov je ta samostan celo največji. Ker leži izven avtonomne pokrajine Tibet, je verski nadzor nad samostanom nekoliko manjši, kar je omogočilo, da je v njem ostalo več menihov.

Danes sem spet začutil relativnost časa na kitajskem. V foto studiju, sredi slavne shanghaiske nakupovalne avenije, v senci trgovin Versace, Boss & comp., so mi ob prevzemu filma rekli, da bo razvit v dveh urah?! No ja, naj bo, ampak še v Tolminu ga razvijejo v petnajstih minutah…

Preberi preostanek objave »

Kot verjetno že veste, se po Kitajski širi zavedni duh nacionalizma. Da ne bom predolg bom citiral kratko, a odlično razlago, ki sem jo prebral v Off-u radia Študent: “Revizija zgodovine, razmejitve akvatorija ali hrvaško-italijansko-slovenski sindrom po daljneazijsko.”
To soboto smo imeli proteste tudi pri nas v Shanghaiu. Pravijo, da je prišlo okoli 10.000 ljudi, kar za Shanghaiske razmere ni omembe vredno. V času, ko je potekal protest je verjetno isto število šanghajčanov obiskalo japonske trgovine in restavracije, tako da bi dogodek kvečjemu lahko označili za “incident”. Utrip v japonski veleblagovnici Isetan je bil prav tak, kot je vsako soboto.

Preberi preostanek objave »

Ta teden sem šel na morebitno poslovni izlet. Cilj bo ostal moja morebitna poslovna skrivnost, povem vam le toliko, da je snežilo.
Po pravici povedano je ta morebitnost zares morebitna, saj sem šel tja le zato, ker me je prijatelj, ki ima firmo v Lanzhou-u, povabil naj grem z njim. Šel sem “zijala prodajat”, kot bi rekli po naše.

Preberi preostanek objave »

Počasi se me loteva Božična slabost. Pred vsemi šoping centri, iz cevi in ostalih nenaravnih materialov, gradijo božična drevesca. Po zraku se širi opojna meglica fino razpršene rdeče barve za železo, s katero pravkar barvajo stebre nekakšne božične inštalacije pred veleblagovnico v središču mesta. Na drugi strani ulice se v višino pne ogrodje še večje imitacije, ki stoji pred še višjo stavbo, v kateri ura parkiranja stane precej več kot v istem času zasluži povprečen kitajec.

Preberi preostanek objave »